Se vam večkrat zgodi, da ostajate v službi do poznih večernih ur ali pa delate tudi ob vikendih? Potemtakem je precej možno, da ste se že spraševali o tem, če ste morda deloholik, ali pa so tovrstne misli in vprašanja spreletavala katerega od vaših najbližnjih. A če je takšen tempo potreben, da je delo dokončano, kako sploh veš, da si od svojega dela odvisen?
Opozorilni znak je sledeč - lahko kljub temu, da niste v službi, uživate, ste polni energije in v sebi še vedno nosite tisti pomemben občutek smiselnosti? Če je odgover NE, potem ste v območju nevarnosti. Ker deloholiki dobivajo redno dozo adrenalina oz. »high-a« s tem, ko usklajujejo deadline, delajo nadure, hitijo iz sestanka na sestanek in je njihov um v večini fiksiran le na delo, sčasoma postanejo od takšnega načina življenja odvisni. Ostala področja življenja pa se medtem počasi, a vztrajno, podirajo...
Delo pogosto predstavlja beg od problemov v zasebnem življenju
Strokovnjaki pravijo, da nenehne z delom povezane aktivnosti, maskirajo in tako začasno dobro prikrivajo človekovo notranjo nemirnost, nezadovoljstvo, nizko samopodobo in težave z intimnostjo. Delo jim tako pogosto predstavlja beg od problemov v zasebnem življenju. In podobno, kot pri ostalih odvisnostih, kot so alkohol, droge, gamblanje..., bodo tudi tu deloholiki zanikali, da imajo težave, da je njihovo vedenje destruktivno, spregledali bodo tudi očitne znake, kot so razdrti medosebni odnosi. Drug močan opozorilni znak je slabo zdravje. Ker pa deloholiki živijo precej asocialno življenje, simptomi velikokrat ostanejo neodkriti, vse do trenutka, ko je že prepozno...
Manično delo je povezano s proizvodnjo adrenalina
Manično delo je torej povezano s proizvodnjo adrenalina, ta pa lahko vpliva na visok krvni pritisk, poveča se tveganje srčnih napadov in kapi. Deloholiki lahko trpijo tudi zaradi prekomernega stresa, glavobolov, bolečin v mišicah, paničnih napadov, razjed na želodcu, pregorevanja, kot tudi v depresij, te pa lahko vodijo v samomor. To pa še ni vse. Zaradi povečanega sproščanja adrenalina, lahko deloholik postane od njega fizično odvisen – včasih celo s pojavom odtegnitvene krize. Namen adrenalina je, da zamegli percepcijo in nam poda iluzijo o tem, kako imamo neomejene količine moči in energije, medtem pa se ne zavedamo, da smo v resnici že izmučeni in imamo očitne fizične znake utrujenosti.
Japonci imajo v svojem vokabularju besedo, ki opisuje smrt zaradi dela – "karoshi"
Potrebno pa je poudariti, da ljudje, ki zgolj veliko delajo, še ni nujno, da so deloholiki. Nekateri pač morajo delati tudi po dve službi hkrati, da preživijo, a bi z veseljem delali manj, če bi le lahko. Pri deloholikih je nekoliko drugače – četudi bi zadeli na lotu, ne bi prenehali delati, saj tega ne počnejo zaradi denarja. Zasvojeni so od nadzora in oblasti – večji, kot je kaos »znotraj«, večja je potreba po nadzoru zunanjega sveta. Po podatkih japonskega zdravstveno-raziskovalnega centra zaradi prekomernega dela na Japonskem letno umre kar 10.000 ljudi. Japonci imajo v svojem vokabularju celo besedo, ki opisuje smrt zaradi dela – karoshi.
Deloholik MORA delati
Torej, prav nič ni narobe, če imate svoje delo radi, če postorite malo več, da dokončate projekt in da ste zadovoljni s svojimi dosežki. Deloholiki po drugi strani izgubijo nadzor nad svojim življenjem. Neprestano razmišljajo o delu in če slučajno ne morejo delati, občutijo paniko ali depresijo. Odklanjajo pavze in si ne privoščijo dopusta, če pa že, s seboj odnesejo obilico obveznosti. Deloholik MORA delati. Ves čas rabi cilj, da mu sledi, se napreza in napreza, ko pa se prebližuje koncu, že razmišlja o naslednjem cilju. Enostavno se ne zna ustaviti in uživati v svojih uspehih. Ironično v vsem skupaj pa je, da so lahko deloholiki škodljivi tudi za delo samo – upirajo se sodelovanju in imajo probleme s porazdelitvijo odgovornosti, saj želijo vse opraviti sami. Velikokrat so težavni za shajati in od drugih pričakujejo tolikšno mero razdajanja, kot ga vlagajo sami. Kljub vsem naporom, pa se sami sebi še vseeno zdijo premalo učinkoviti. Začaran krog.
V zahodnem svetu sta marljivost in delavnost lastnosti, ki segata med najbolj cenjene človeške vrline. Surov kapitalizem nam narekuje, da smo dovolj dobri le, če smo uspešni. Po družbenih normah pa smo uspešni samo, če smo odlični, najboljši. In ker ne bomo nikoli najboljši, če se delu ne posvetimo stoodstotno, postane tako deloholizem družbeno sprejemljiv, celo dobrodošel. V primeru, da vse to spremljajo še z delom prisluženi statusni simboli, kot so dober avto, luksuzno stanovanje ipd., postane situacija še bolj varljiva...
Uspeh gre presojati po tem, v kolikšni meri ti je dano uživati mir, zdravje in ljubezen
Deloholizem je potrebno jemati kot resno težavo. Prvi korak je zavedanje, naslednji pa priznanje, da imamo težavo in odločitev, da bomo nekaj spremenili. Morda je prav zdaj pravi trenutek, da se ustavimo in razmislimo o tem, kaj NAM pomeni uspeh (in ne naši okolici). Ko telefon zvoni le še zaradi službenih zadev, ko zaradi konstantnega zanemarjanja prijateljev ugotovimo, da se nimamo več komu potožiti in ko nas v poznih večernih urah doma pričakata le prazno stanovanje in kaktus (saj ta potrebuje še najmanj naše pozornosti), kljub nenehnim naporom ugotovimo, da ne moremo ubežati pred samim seboj... Tako morda le ne bi bilo slabo, če bi se držali reka, da gre svoj uspeh presojati po tem, v kolikšni meri ti je dano uživati mir, zdravje in ljubezen.
