Bi bili plačani za zadolževanje?

Bi bili plačani za zadolževanje?

Ena večjih nevarnosti, s katero se v tem času spogleduje razviti svet, je tudi grožnja inflacije. Rast cen energentov in skoraj neomejene količine denarja, ki so jih v boju s pandemijo na trg plasirale centralne banke, so začele pritiskati na cene dobrin in storitev.

Prednosti ne predstavljajo tudi rekordno nizke (in tudi negativne) obrestne mere, ki smo jim priča že dolgo časa. Predstavljene so bile kot zdravilo proti krizi, v kateri smo se znašli leta 2008. Ob pogledu na podatke pa to nikakor ne drži. Od leta 2007 je gospodarstvo evropskega bloka držav zraslo le za 4 odstotke; gospodarstvo ZDA pa je zraslo za 11,8 odstotka. Dlje časa bomo spremljali nizke obrestne mere, težje se jim bodo centralne banke odpovedale. Za primer si lahko vzamemo Japonsko centralno banko, ki je pri ničelnih obrestnih merah obtičala že za 22 let.

Že od septembra predlani (2019) ECB bankam zaračunava 0,5 odstotka za presežna sredstva na računu. Tako nekako bi lahko laično obrazložili politiko negativnih obrestnih mer. V praksi gre za davek na sredstva, ki jih evropske banke ne plasirajo v gospodarstvo v obliki posojil. S tem želi ECB spodbuditi posojilno dinamiko v območju evra in glede na novinarsko konferenco, ki smo ji bili priča decembra lani, je pričakovati, da bodo obrestne mere v prihodnje še nižje. Več posojil posredno pomeni tudi višjo potrošnjo in višjo stopnjo inflacije.

Tovrstno zdravilo pa ima še en stranski učinek - banke so sedaj prisiljene v nagrajevanje tistih, ki se zadolžujejo in v kaznovanje tistih, ki na banki varčujejo. Tako imamo na eni strani ljudi, ki jim banke zaračunavajo ležarine na njihove prihranke, na drugi pa tiste, ki se zadolžujejo in bodo, ob predpostavki višje inflacije, finančni ustanovi vrnili manj sredstev, kot so si jih izposodili. Če je vaša skupna obrestna mera stanovanjskega posojila 2 odstotka, inflacija pa na primer znaša 3 odstotke, je rezultat enak, kot če bi vam banka za vsako leto posojila plačala 1 odstotek. Lahko bi rekli, da bodo številni evropski posojilojemalci v prihodnjih letih plačani za to, da se zadolžujejo.

Še večjo prednost imajo tisti, ki imajo posojila z variabilno obrestno mero, pri katerih Euribor odigra večjo vlogo pri višini obroka. V praksi so številni evropski varčevalci vsak mesec deležni prilivov na bančni račun za posojila, ki so jih prejeli od banke. Še vedno istočasno plačujejo obresti na posojila. Število podobnih primerov v območju evra v zadnjem času raste. Ko je ECB leta 2014 prvič v zgodovini znižala obrestne mere v negativno območje, je bilo pričakovati, da bo to kratkotrajen ukrep. Evropsko gospodarstvo je pričelo z okrevanjem, pandemija pa je vse skupaj obrnila na glavo. Nekatere države, kot je na primer Španija, so v preteklih letih z zakonskimi akti prepovedale bankam, da posojilojemalcem plačujejo za posojila in upoštevajo ničelni Euribor, če se ta spusti v negativno območje. Spet druge, kot je na primer Portugalska, pa so z zakonskimi akti banke prisilile, da upoštevajo negativno stopnjo Euriborja. Po zadnjih podatkih naj bi na Portugalskem več kot 60 tisoč posojilojemalcev bilo "plačanih" za posojila, ki so jih najeli.

Inflacija - sovražnik ali prijatelj?

Inflacija je lahko koristna, saj ob stabilnem naraščanju cen prispeva k razvoju. Če je stopnja inflacije prenizka oz. negativna, lahko pride do deflacijske spirale, pri kateri vsi odlašajo z nakupi v pričakovanju nižjih cen. Posledica tega je močno znižanje stopnje potrošnje, dobičkov podjetij in posledično nižanja plač ter vala odpuščanj. Če je inflacija previsoka pa podjetja ne uspejo slediti stopnji rasti, kar znova pripelje do težav. ECB zasleduje cilj inflacije malo pod dvemi odstotki, vendar kot so dejali (tako kot vodili ameriškega Fed), so pripravljeni tudi na obdobje povišane stopnje inflacije. S tem so javnosti dali vedeti, da bodo pripravljeni počakati z zaostrovanjem ukrepov in višanjem ključnih obrestnih mer tudi, če bo inflacija višja od njihovih ciljev.

Največ koristi bi zaradi višine inflacije imeli posojilojemalci, največjo škodo pa bi utrpeli varčevalci na bankah. Varčevalci bi bili tako, poleg ležarin, dodatno kaznovani še s hitrejšim razvrednotenjem prihrankov. Ravno varčevalci bodo tisti, ki bodo plačali največji račun za koronokrizo, ali pa bodo primorani v prilagoditev strukture svojih prihrankov. V slednjem primeru pa bodo prisiljeni v sprejetje višje stopnje tveganja, na katerega ravno oni praviloma niso vajeni.

Priporoči članek prijatelju