Konflikt med Rusijo in Ukrajino že nekaj časa polni časopisne stolpce. Tokrat se namesto političnih aspektov lotevamo borznega. Je kriza kratkotrajna ali dolgoročna? Si bodo tečaji delnic po nekaj mesecih opomogli in se povzpeli na nove rekorde, ali pa bodo borze počasi drsele navzdol?
Zgodovina polna mejnikov, ki obrnejo borzni trend
V zgodovini so borzne trgi velikokrat zaznamovali neki ključni dogodki, ki so pomenili mejnik, po katerem se je trend na finančnih trgih obrnil navzdol ali navzgor. Med takimi dogodki so bili tudi politični. Padec berlinskega zidu 1989 je simboliziral konec hladne vojne in tečaji na borzah so potem doživeli desetletje rasti. Teroristični napad na dvojčka v New Yorku je simboliziral preokret gibanja borznih tečajev navzdol, vse do leta 2003, ko je ameriška invazija na Irak za borze predstavljala nov mejnik, po katerem so šle delnice zopet navzgor.
Leta 2008 ni bilo nobenega političnega dogodka v smislu mejnika za borzne trge, temveč je zlom borze povzročil finančni dejavnik. V letu 2014 pa imamo zopet precej resno krizo na relaciji Vzhod-Zahod, ki spominja na obdobje hladne vojne. Takih napetosti vlagatelji niso bili vajeni vse od 80-tih let, zato morda številni temu dogodku ne dajejo neke pomembne vrednosti.
Kdo utegne v teh novih razmerah pridobiti in kdo izgubiti?
Vendar si, po mojem mnenju, dogajanja zaslužijo pozornost, saj obstaja verjetnost, da bodo borzni trgi občutili novo ohladitev odnosov med Zahodom in Rusijo. Dobra stran pri vsej stvari je medsebojna finančna vpetost Evrope in Rusije, kjer v bistvu kriza nikomur ne odgovarja. Verjetno je to edini razlog za določen optimizem.
Če nekako izhajamo iz predpostavke, da bo vse ostalo le pri hladni vojni in možnih manipulacijah pri cenah nafte in plina (morda že jeseni letos), potem skušajmo oceniti, kdo utegne v teh novih razmerah pridobiti, in kdo izgubiti.
Nafta utegne proti koncu leta zrasti, razen v primeru mile zime, kakršna je bila letos. Vendar na vreme pri prognoziranju borze ne moremo računati, zato obstaja precejšnja verjetnost za psihološko dviganje naftnih cen. Tu utegne Evropa kratkoročno nekaj izgubiti in še okrepiti prehod na nove vire energije, čeprav sta po dejstvih veter in sonce še vedno nerentabilna v primerjavi z jedrsko energijo in plinom.
Se pa pojavlja na svetovnem trgu nov igralec, ki od dviganja naftnih cen utegne zelo verjetno največ pridobiti. To so ZDA. Zakaj? Nova tehnologija, pridobivanja nafte in plina iz skrilavcev je energetsko sliko v svetu kar precej spremenila. ZDA imajo sedaj potencialno nafte dovolj tako zase, kot za Evropo. Bodo ameriške multinacionalke novi strateški dobavitelj nafte in plina Evropi in bodo iz tega trga izpodrinile Rusijo iz prvega mesta? Bosta v Evropi namesto Gazproma prevladovala Chevron ali Exxon?
Kratkoročno ima najslabše karte brez dvoma Evropa
Nove oživitve atlantske trgovine, ki je bila pred desetletji živahna ni mogoče povsem izločiti. Veliki posli pa prinašajo tudi velike dobičke. Ameriki kot kaže vsa situacija nekako najbolj gre na roko. S tem da imajo ob tem še izgovor, da uvedejo embargo na izvoz visoke tehnologije v Rusijo. Verjetno Putin nima v rokah tako dobrih kart, kot se zdi na prvi pogled. Kratkoročno ima najslabše karte brez dvoma Evropa.
