V nedavno objavljenem poročilu mednarodne agencije za energijo (International Energy Agency, IEA, World Energy Outlook 2010) napoveduje nadaljnjo rast povpraševanja po nafti na eni strani in oblikovanje ozkega grla, predvsem na račun upadanja konvencionalnih zalog, na strani ponudbe.
Zaradi tega naj bi se v prihodnje ustvaril močan pritisk na rast tržnih cen, s čimer naj bi se končalo obdobje poceni nafte.
Največ nafte bodo načrpale članice naftnega kartela OPEC
Že nekaj časa je jasno, da tako proizvodnja nafte, kot tudi dokazane zaloge (predvsem držav, ki niso članice naftnega kartela OPEC) na konvencionalnih najdiščih postopoma upadajo, podjetja pa rezerve obnavljajo bodisi na vedno težje dostopnih in odročnih nahajališčih ali pa v politično nestabilnih regijah tretjega sveta. To potrjujejo tudi ugotovitve IEA, ki napoveduje, da naj bi proizvodnja na konvencionalnih najdiščih do leta 2020 povečala na 68 do 69 milijonov sodčkov na dan, nikoli pa naj ne bi več dosegla rekordnih 70 milijonov sodčkov na dan, kolikor je znašala v letu 2006. Večino naj bi tudi v prihodnje načrpale države članice naftnega kartela OPEC, največjo rast proizvodnje pa naj bi v prihodnjih letih prispevala naftna polja v Iraku, kar je razumljivo glede na podpovprečno izkoriščanje v zadnjem desetletju, zaznamovanem z vojnami in politično nestabilnostjo (obseg zalog je razviden iz tabele).
Nekoliko manj optimistične so napovedi za proizvodnjo držav, ki niso vključene v OPEC. Njihova proizvodnja naj bi po letu 2025 začela postopoma upadati, upad njihove proizvodnje pa bo treba nadomestiti z izkoriščanjem nekonvencionalnih nahajališč in utekočinjenim zemeljskim plinom (NGL), ki bodo v prihodnje vse pomembnejši. Med najpomembnejše nekonvencionalne vire surove nafte se uvrščata kanadska peščena naftna polja (Canadian Oil Sands) in venezuelska izjemno težka surova nafta (Venezuelan Extra Heavy Oil), katerih skupni imenovalec je višji proizvajalni strošek, poleg tega pa njihova izraba spušča v ozračje večje količine ogljikovega dioksida kar dodatno prispeva k višji ceni.
Dnevi poceni nafte so za nami
Po drugi strani so nova najdišča na vedno bolj odročnih lokacijah. Zadnje večje odkritje v vodah Brazilije je bilo na primer več kilometrov pod vodno gladino, izkoriščanje sicer velikega nahajališča pa bo tehnološko izjemno zahtevno, kar bo za sabo potegnilo višje proizvajalne stroške in posledično višjo ceno surove nafte. Zaradi vsega naštetega lahko pričakujemo rast cene surove nafte tudi brez večjih pritiskov s strani povpraševanja. Če pa k temu prištejemo še vedno večjo potrebo predvsem hitro razvijajočih se regij po črnem zlatu, je sklep jasen: dnevi poceni nafte so za nami.
To situacijo lahko obrnemo sebi v prid
Kljub temu, da bomo višje cene nafte slej kot prej občutili v naših denarnicah v obliki višjih cen stroškov, lahko to situacijo, s premišljeno strateško investicijsko politiko, obrnemo tudi sebi v prid. Višje cene nafte bodo kljub višjim proizvajalnim stroškom pozitivno vplivale na rast dobičkov, kar se bo odrazilo tudi v rasti tržne vrednosti delnic.
Tabela: Dokazane rezerve in dnevna proizvodnja za izbrane države v letu 2010
Vir : International Energy Agency
Intervju z glavnim ekonomistom pri International Energy Agency (IEA) Fatihom Birolom |
|
|
»Obdobje poceni nafte je končano« pravi glavni ekonomist mednarodne agencije za energijo (IEA) Fatih Birol. V intervjuju, ki ga je opravil Steve Goldstein iz MarketWatcha, Birol komentira tudi podaljšanje prepovedi globokomorskega vrtanja v ZDA. Dotakne se tudi možnih smeri cen nafte v prihodnosti ter prizadevanja sveta za omilitev škodljivih vplivov na podnebje. |
|
