»Države se izogibajo scenariju iz 80-ih«

»Države se izogibajo scenariju iz 80-ih«

Aleš Kavrečič je mnenja, da zaradi tržne rigidnosti in inherentne ekonomske stabilnosti imajo predvsem države v razvoju višje stopnje rasti cen, kar ne dopušča veliko prostora za začetek prave valutne vojne, temveč le testiranje lastnih meja. Prihodnje gibanje dolarja pa bo odvisno od moči »nasprotne stranke«, pri čemer bodo pomembno vlogo odigrale predvsem EU in deloma Kitajska.

V zadnjem času so centralne banke po vsem svetu, vključno s tistimi na Filipinih, na Tajskem, v Indoneziji, Maleziji, Izraelu, Tajvanu, Braziliji in na Japonskem, intevenirale na deviznih trgih v upanju devalvacije lastne valute (več v »Zakaj lahko naraščanje valutnega konflikta veliko stane?«). Ampak zdi se, kot da se valutni špekulanti gibljejo prav tako hitro, prodajajo ameriške dolarje in stavijo na to, da bo ameriška valuta nadaljevala padec. O tem priča tudi podatek, da so stave na nadaljnji padec ameriškega dolarja v tednu, ki se je končal 15. oktobra, na terminskem trgu v Chicagu z 32,6 milijardami, dosegle skoraj rekordne vrednosti. Nenadoma se zdi, da je vsak narod na valutnem trgu sam zase in poskuša obrniti valutna razmerja v svojo korist. Ali lahko govorimo o začetku "valutne vojne"?

Aleš Kavrečič, Primorski skladi: »Zadnja recesija je pustila za sabo veliko opustošenje. Sanacija  bo zato počasna in negotova, posejana s pastmi, ki bodo prežale na vsakem vogalu. Visoka stopnja brezposelnosti, rast zadolženosti in prvi signali gospodarskega ohlajanja razvitih držav potrjujejo potrebe po vnovični intervenciji centralnih bank. S tem bi sprožili razvrednotenje domače valute, kar bi posledično vplivalo na povečanje povpraševanja tako doma kot iz tujine. Sledila bi inflacija in brzdanje inflacije z dvigom obrestnih mer. To bi sprožilo apreciacijo nacionalne valute, s tem pa pocenitev uvoza ob nespremenjenih svetovnih cenah proizvodov, kar bi močno dvignilo raven aktivnosti domačega gospodarstva.

V zadnji hujši recesiji v osemdesetih letih dvajsetega stoletja so si razvite države posluževale omenjenega procesa, kar je dejansko pomenilo prenos bremena primanjkljaja v trgovinski bilanci iz razvitih tržnih gospodarstev na dežele v razvoju in začetek velike dolžniške krize v teh državah. Zato je razumljivo, da se danes vse države izogibajo ponovitve scenarija iz osemdesetih let in skušajo nevtralizirati morebitne poteze razvitih držav na čelu z ZDA. Ob tem je potrebno poudariti, da razvitim tržnim gospodarstvom, za katera se praviloma predpostavljajo nižje stopnje rasti cen kot za dežele v razvoju , uspe prevaliti večji del bremena stabilizacijske politike na ramena dežel v razvoju. Zaradi tržne rigidnosti in inherentne ekonomske stabilnosti imajo predvsem države v razvoju višje stopnje rasti cen, kar ne dopušča veliko prostora za začetek prave valutne vojne, temveč le testiranje lastnih meja.«


V preteklih tednih smo bili priča napetostim med razvitimi državami ter državami v razvoju, predvsem Kitajsko. V Washingtonu, Tokiu in po najpomembnejših prestolnicah območja evra so namreč prepričani, da v Pekingu umetno zadržujejo podcenjen tečaj juana glede na dolar, evro in jen ter s tem krepijo konkurenčne prednosti kitajskih izvoznikov. Kitajske oblasti odgovarjajo, da gre zgolj za protekcionistične vzgibe razvitih držav. Ali menite, da bo Kitajska popustila zahtevam najrazvitejših držav z ZDA na čelu, da naj zviša tečaj juana?


Aleš Kavrečič, Primorski skladi: »Kitajska gospodarska rast je visoka, kar dopušča dodaten manevrski prostor za krepitev juana. Kdaj in v kakšnem obsegu bo prišlo do zvišanja tečaja juana pa je zaenkrat odvisno le od kitajskih oblasti, ki ukrepajo skladno s potrebami domačega trga in manj na zahtevo zahodnega sveta.«


Nenaden padec dolarja proti drugim valutam - za približno 10 odstotkov od junija letošnjega leta, je vznemiril občutljivo ravnotežje svetovnega gospodarstva, ki si še vedno ni opomoglo od posledic finančne krize. Mnoge druge valute, zlasti v Aziji in na razvijajočih se trgih, kot je npr. Brazilija, skokovito naraščajo kot posledica padca dolarja. Tako njihova gospodarstva privlačijo poplave špekulativnega kapitala tistih, ki iščejo višje obrestne mere in so tako v nevarnosti pregrevanja. Kakšne posledice bi lahko imelo dodatno tiskanje denarja s strani Fed in kako pričakujete da se bo ameriški dolar gibal v prihodnje?

Aleš Kavrečič, Primorski skladi: »Učinek razvrednotenja domače valute prispeva k ohranjanju gospodarske aktivnosti in k zmanjšanju neravnovesja v trgovinski bilanci. Prepričanje, da se bodo gospodarske razmere v ZDA z novim paketom kvantitativnega sproščanja izboljšale, kratkoročno dvigujejo vrednost dolarja, kljub temu, da to običajno sproži znižanje vrednosti. H kratkoročnemu dvigu je prispevala tudi napoved o postopnem kvantitativnem sproščanju denarja v obtok.

Pričakovanja o vnovičnem dodatnem tiskanju denarja  v ZDA in stabilizacija razmer na globalni ravni sta potisnili evropsko dolžniško krizo v ozadje, kar je v zadnjih štirih mesecih tudi pomembno vplivalo na slabitev dolarja.

Prihodnje gibanje dolarja bo odvisna od moči »nasprotne stranke«, pri čemer bodo pomembno vlogo odigrale predvsem EU in deloma Kitajska, medtem ko bodo inflacijski pritiski v  ostalih državah dopuščali le malo prostora za nove emisije denarja. Zato lahko v naslednjem obdobju pričakujemo nadaljevanje nižanja vrednosti dolarja.
«


V vsaki vojni imamo dve strani, tiste ki zmagajo in tiste ki izgubijo. Kdo bi po vašem mnenju, v primeru "valutne vojne" in dodatnih protekcionističnih ukrepih, največ pridobil in kdo bi ostal kot poraženec?


Aleš Kavrečič, Primorski skladi: »To igro so ZDA odlično odigrale v 80ih letih prejšnjega stoletja, ko je po zaslugi pomena ameriškega dolarja kot svetovne valute uspelo znižati vrednost dolarja do te mere, da je to spodbudilo vnovično aktivacijo domačega gospodarstva na račun povečevanja izvoza. V današnji situacijo bo to dosti težje izpeljati, saj so začele številne države iskati nacionalne namesto mednarodne rešitve gospodarskih problemov, kar se pojavlja v obliki valutne vojne. Vseeno pa imajo države s proračunskim deficitom nekaj več manevrskega prostora, kot pa države z visokim proračunskim suficitom, kar bi moglo v končni fazi prispevati h končnemu izidu valutne vojne. Ne glede na to, bo morebitna valutna vojna predstavljala poraz za vse, saj se ta vojna lahko razširi tudi na druge področja.«

Priporoči članek prijatelju