Geogre Soros meni, da bi lahko nemška politika varčevanja ogrozila valuto in vodila evroobmočje v dolgoročno stagnacijo ali celo deflacijo. Po njegovem mnenju so za rešitev gospodarske krize potrebne nove finančne spodbude in ne fiskalna disciplina.
Geogre Soros meni, da bi lahko nemška politika varčevanja ogrozila valuto in vodila evroobmočje v dolgoročno stagnacijo ali celo deflacijo (več v Za obstoj evra so potrebene strukturne reforme). Po njegovem mnenju so za rešitev gospodarske krize potrebne nove finančne spodbude in ne fiskalna disciplina. Kakšno je vaše mnenje?
Peter Jenčič, ALTA Skladi: "Komentar gospoda Sorosa je povsem na mestu, a ponesrečeno implicira, da je rešitev problema moč poiskati z razrešitvijo binarnega modela (Keynes-Fisher; ZDA-EMU; deflacija-inflacija). Sicer je zelo groba porazdelitev ravnanj držav zelo podobna tej dilemi – ZDA so se odločile s fiskalnimi in monetarnimi injekcijami izkopati iz krize, Evropa na drugi strani pa je po medijsko izpostavljenih težavah Grčije in nič manj problematičnim stanjem v ostalih „perifernih” državah, morala spraviti svojo (fiskalno) hišo v red. Soros v svojem nedavnem predavanju delovanje ZDA enači z razmišljanjem Keynesa iz 30. let prejšnjega stoletja, ukrepe Evrope pa z razmišljanjem fiskalnih konservativcev Mellona in Fisherja.
Do razlik med obema največjima svetovnima gospodarskima območjema prihaja zaradi drugačnih zgodovinskih izkušenj. ZDA se želijo izogniti napakam ekonomske politike v obdobju med Veliko depresijo, ko sta predsednika Hoover in Roosevelt prehitro umaknila stimulacijska sredstva. Evropa, kateri ekonomsko politiko hote ali nehote določa Nemčija, pa svoje ekonomske strahove napaja iz preteklih izkušenj s hiperinflacijo, ki je kasneje privedla do vzpona nacionalsocializma.
Vedno se lahko vrnemo k vprašanju – koliko javnega dolga je v bistvu preveč? Odgovor, ki vedno velja, je, da toliko, da ga tržni udeleženci niso več pripravljeni kupovati. Po padcu implicitne zaveze, da si bodo evropske države pomagale, je rastoče pribitke na državni dolg perifernih držav vsaj začasno pomagala zajeziti podobna zaveza v obliki Evropskega stabilizacijskega sklada. Predstavljeni načrti zmanjšanja proračunskih primanjkljajev evropskih držav, so zgodovinsko gledano in ob upoštevanju gospodarskega okolja, (pre)optimistični in v veliki meri namenjeni pomiritvi t.i. bond vigilantes.
Problem, ki ga izpostavi Soros in s katerim se je težko ne-strinjati, je, da so evropske države v nadvse različnih fiskalnih situacijah. Slikovito lahko to opišemo s prispodobo, da zdravilo za prehlad ni nujno primerno za bolnika, ki potrebuje dializo, lahko pa mu celo škodi. Soros svari pred nevarnostjo deflacijske spirale, ki bi bila lahko posledica krčenja proračunskih izdatkov v razmerah visoke brezposelnosti. Glede hitrost pri zategovanju pasu in bolj konkretno, tudi glede na predlog Evropske komisije o obdavčitvi aktivnosti finančnih podjetij, lahko vidimo, da komisija smatra, da je najhuje že za nami. To pa je po našem mnenju razmišljanje, ki je v razmerah t.i. nove normalnosti nevarno.
Martin Wolf iz Financial Timesa predlaga, da bi bilo (za VB, lahko pa razmišljanje apliciramo tudi širše) smiselno, da se hitrost zniževanja proračunskega primanjkljaja prilagaja gospodarski rasti. To bi državam omogočilo večjo stopnjo fleksibilnosti in po mnenju g. Wolfa tudi večjo kredibilnost."
Marko Bombač, NLB Skladi: "Finančne spodbude držav v zadnji recesiji so po eni strani pomagale pri izhodu iz recesije, po drugi strani pa se je z vsemi spodbudami zadolženost držav močno povečala – nekaterih celo kritično. Zaradi visoke zadolženosti in slabega fiskalnega položaja bi bilo varčevanje logičen ukrep držav po svetu. Poleg tega je BDP spremenljivka potrošnje, varčevanja in davkov, kar pomeni, da bi varčevanje lahko dolgoročno gledano povečalo potencialno gospodarsko rast posameznih držav. Nemčija je na tem področju vzor. Njena konzervativna fiskalna in monetarna politika namreč izhaja iz zgodovine, ko sta visoka zadolženost in hiperinflacija prizadela velik del srednjega sloja. Nemška gospodinjstva imajo visoko stopnjo varčevanja, ki v zadnjih letih znaša okrog 10 % ustvarjenih dohodkov. Nasprotno so ameriška gospodinjstva pred recesijo imela celo negativno stopnjo varčevanja."
Aleš Šoba, Krekova DZU: "Nemški pritiski, da se pričnejo zmanjševati proračunski primanjkljaji v državah euroobmočja, lahko imajo negativne posledice, saj bodo višji davki in manjši javni izdatki uničili še to krhko okrevanje, kateremu smo priča sedaj. Potrebne bi bile nove spodbude, tako fiskalne, kot monetarne, saj zaenkrat je ECB edina, ki ne namerava slediti ostalim vodilnim centralnim bankam z odkupi vrednostnih papirjev. Poleg tega bi bile potrebne nove fiskalne spodbude, saj privatni sektor, zaradi zadolženosti, ne more povečati povpraševanja in tukaj vstopi država, da nadomesti ta izpad."
Aleš Čačovič, Ilirika DZU: "Po mojem mnenju je potrebno obojega malo. Trenutne razlike pri pristopu kvantitativnega popuščanja med FED in ECB verjetno ne bodo trajale dolgo, saj evropa ponavadi vedno sledi ZDA, po drugi strani pa se centeralne banke vedno bolj zavedajo problema vloatilnosti valut . Sorosovo mnenje je pač takšno kot je. Rekel bi, da so njegove pripombe precej v skladu z njegovim razmišlanjem in morda tudi z njegovimi pozicijami na trgih."
Sašo Ivanovič, Triglav DZU: "Fiskalna disciplina bo slej ko prej nujna in sicer za vse evropske države. Načelno bi morda v tem obdobju šibke rasti bile dobrodošle dodatne spodbude, vendar se mi zdi, da se je Nemčija naveličala stalno nekomu pomagati in se je odločila hoditi po svoji poti. Po svoje jim dajem prav, kam bo to pripeljalo pa bomo še videli."
