V drugem letošnjem DZUBOX-u smo se pogovarjali z mag. Gorazdom Belavičem, vodjo oddelka upravljanja in analiz pri Abančni DZU. Pogovarjali smo se o vlogi ECB pri reševanju evropske dolžniške krize.
Krepijo se pozivi, da bi morala ECB imeti več vpliva pri reševanju krize območja evra tako, da bi prevzela vlogo posojilodajalca državam v skrajni sili. Na drugi strani nasprotniki predloga trdijo, da bi to še dodatno povečalo nestabilnost in bila obenem jasna kršitev pravnega reda EU, saj temeljna pogodba unije to osrednji denarni ustanovi evrskega območja izrecno prepoveduje.
ECB sicer v omejenem obsegu že približno leto in pol pomaga najbolj zadolženim državam območja evra, saj na sekundarnem trgu odkupuje državne obveznice.
Ali menite, da trenutna politika ECB zadošča za rešitev dolžniške krize v območju evra?
Trenutna politika ECB sledi jasnemu poslanstvu, tj. ohranjanje kupne moči evra in s tem cenovne stabilnosti v evro območju1. Pri drugih ukrepih so, kot ste zapisali že v uvodu, omejeni. ECB je znižala obrestne mere na rekordno nizko raven, hkrati poskuša oživeti kreditno aktivnost v evro območju z nestandardnim programom triletnega refinanciranja (LTRO). Ta je sicer požel veliko zanimanja s strani evropskih poslovnih bank, saj se jih je decembra lani nanj odzvalo 523, skupaj pa so se zadolžile za skoraj 490 milijard EUR2. Težava je ta, da so banke skoraj celotni znesek deponirale pri ECB, namesto da bi okrepile kreditno aktivnost3.
Cenovna stabilnost, na katero ECB lahko vpliva, verjetno ni nujen pogoj za rešitev kreditne krize, vsekakor pa tudi ne zadosten. ECB v okviru svojih pooblastil zato izvaja opisane nestandardne ukrepe. Temeljni vzrok trenutne krize pa vendarle leži v napačni (preohlapni) formulaciji evro območja. Evro območje v tem trenutku veliko bolj potrebuje ustrezne politične odločitve, ki bodo vodile k enotni fiskalni politiki članic evro območja. Ker so težave nekaterih držav tako kronične, da je nujna takojšnja pomoč, in ker evropski voditelji še niso oblikovali infrastrukture (sklada) za reševanje teh držav, so pozivi, naj ECB prevzame vlogo posojilodajalca v skrajni sili, razumljivi. Pri tem pa se moramo zavedati, da je ECB neodvisna institucija, ki bo svojo neodvisnost ohranila le, če politikom ne bo dajala potuhe. Kot pa ste že sami ugotovili, je ECB vendarle dovolj pragmatična v svojem ravnanju, zato sam menim, da bodo tudi v prihodnje ravnali preudarno.
ECB je pred kratkim ponovno znižala obrestno mero na zgodovinsko najnižjo raven. Lahko v prihodnje pričakujemo dodatna znižanja?
Novi guverner Mario Draghi je v prvih dveh mesecih svojega delovanja že dvakrat znižal ključno obrestno mero, s čimer je pokazal bistveno drugačno usmeritev od svojega predhodnika. Pričakovanja s kapitalskih trgov govorijo o nadaljevanju zniževanja – nekateri napoveduje celo rekordno nizko raven pri 0,5% že v prvi polovici letošnjega leta4. Odločitev bo v veliki meri odvisna od gospodarskega stanja v evro območju. Zadnji podatki kažejo, da je tehnična recesija (tj. dve zaporedni četrtletji z negativno rastjo BDP) realen scenarij za evro območje v 2012, s tem pa tudi upravičena spodbudnejša denarna politika.
Kaj dejansko vloga posojilodajalca državam v skrajni sili pomeni oz. na kakšen način bi ECB pomagala najbolj zadolženim državam?
Če bi ECB prevzela vlogo posojilodajalca v skrajni sili, bi zagotavljala sredstva za servisiranje državnih obveznic članic evro območja, v kolikor te same ne bi mogle poravnat obveznosti. Običajno je obstoj takšne zaveze dovolj, da se pravočasno preprečijo likvidnostni krči5.
Ali se strinjate s povečano vlogo ECB? Zakaj? Kaj moti nasprotnike tega predloga?
Bolj kompetentni naslov za odgovor na zastavljeno vprašanje so ekonomisti v centralnih bankah. Z logiko, ki sem jo pojasnil v prejšnjem vprašanju, pa se lahko strinjam. Konec koncev so marsikatere države (tudi Slovenija) podoben ukrep že uvedle, ko so zagotovile neomejeno jamstvo za vloge v bankah. Po besedah profesorja Mraka je vloga posojilodajalca v skrajni sili, ki naj bi jo prevzela ECB, pogojena z zavezo držav članic, da oblikujejo centralizirano fiskalno politiko. V primeru dogovora o skupni fiskalni uniji (angl. »fiscal compact«), bodo verjetno tudi zadržki o zvečani vlogi ECB manjši6.
Bi občutili ukrepanje ECB tudi v Sloveniji? Na kakšen način?
Za razmere v Sloveniji bomo v glavnem odgovorni sami. Trenutno ponudbo ECB (program refinanciranja s triletnimi posojili) so izkoristile tudi slovenske banke, ki so s tem delno rešile svoje potrebe po refinanciranju v letu 20127. V kolikor pa ECB prevzame vlogo posojilodajalca v skrajni sili, bi se verjetno znižala tudi zahtevana donosnost slovenskih državnih obveznic, s tem pa stroški našega zadolževanja.
Ali politika ECB vpliva na upravljanje vzajemnega sklada in na kakšen način?
Centralne banke so nosilke monetarne politike, ki jo izvajajo z različnimi instrumenti. Monetarna politika med drugim vpliva na obrestne mere, količino denarja v obtoku in devizni tečaj. Kljub temu, da je poslanstvo ECB cenovna stabilnost, z ukrepi posredno vpliva tudi na gospodarstvo. Upravljavec poskuša predvideti, kakšne ukrepe bo centralna banka izvajala v prihodnje in kako bodo le-ti vplivali na posamezne segmente gospodarstva. S pomočjo izdelanega scenarija ustrezno prilagaja svoj portfelj.
Kaj je po vašem mnenju potrebno za rešitev krize?
Ključno je, da se zavemo za kakšno krizo pravzaprav gre. Naj citiram profesorja Rogoffa: »Gremo skozi recesijo, ki jo spremlja globoka finančna kriza. Pričakujemo lahko šibko gospodarsko rast, dolgotrajno višjo stopnjo brezposelnosti in rastoči javni dolg. Težave, ki jih povzročata javni in zasebni dolg, so najpomembnejša ovira pri okrevanju. V povprečni finančni krizi je trajalo 4 leta, da se je BDP na prebivalca vrnil na predkrizno raven, in da se je stopnja brezposelnosti prenehala dvigovati.«8 Visoke zadolženosti se še s tako inovativnimi ukrepi ne da odpraviti prek noči. V končni fazi se bo gospodarstvo iz krize izvilo samo, trajalo pa bo nekoliko dalj časa. Politiki naj pomagajo gospodarstvu na poti k okrevanju, predvsem pa naj se ukvarjajo s pričakovanji ljudi. Stvarna pričakovanja bodo namreč potrebna, ko bodo krmarili med blaženjem posledic krize in izvajanjem nujnih neprijetnih ukrepov.
