»Za obstoj evra so potrebne strukturne reforme«

»Za obstoj evra so potrebne strukturne reforme«

Največje evropsko gospodarstvo je v zaletu. Nemški gospodarski inštituti so v skupni jesenski gospodarski napovedi zapisali, da Nemčija uspešno okreva po izgubah, ki jih je doživela zaradi finančne in gospodarske krize. Glede na to, da je nemško gospodarstvo največje v Evropi, pa se vse bolj krepijo kritike glede njene politike varčevanja ter vpliva na skupno evropsko valuto. Projekt evra je po mnenju nekaterih analitikov v nevarnosti in bi morala Nemčija sprejeti drastične ukrepe za rešitev sku

Nemško gospodarstvo je v zaletu

Nemški gospodarski inštituti so v skupni jesenski gospodarski napovedi zapisali, da Nemčija uspešno okreva po izgubah, ki jih je doživela zaradi finančne in  gospodarske krize. Medtem ko je lani med pozitivnimi dejavniki v gospodarstvu beležila predvsem večji izvoz in vlaganje v inovacije, je letos zaznala tudi okrepitev domače potrošnje.

Nemško gospodarstvo je v zaletu. Letošnja rast bo 3,5-odstotna, prihodnje leto pa dvoodstotna. Javnofinančni primanjkljaj bo leta 2011 z letošnjih 3,8 odstotka padel na 2,7 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), manjše pa bo tudi število brezposelnih. V 82 milijonski Nemčiji naj bi jih bilo 3,25 milijona, prihodnje leto pa prvič po letu 1992 manj kot tri milijone.

Glede na kazalce se bo sicer rast nemškega gospodarstva v drugi polovici letošnjega leta umirila. Razlogi za optimizem kljub temu ostajajo, saj je novih naročil v industriji veliko. Upočasnitev rasti BDP bo posledica manjšega zagona svetovnega gospodarstva, tako da bo do konca leta za Nemčijo bistveno dogajanje na domačem trgu. Kot kaže, s tem ne bo težav, saj je nemški finančni trg stabilen, izboljšuje pa se tudi stanje na trgu dela.

Jesenska napoved sicer dopušča nekaj poznejših popravkov. Na napovedane pozitivne rezultate bi namreč lahko vplivalo negativno dogajanje v svetu. ZDA bi lahko zapadle v novo recesijo, Kitajska pa bi lahko trčila na težave na trgu nepremičnin. Poleg tega se nekatere države iz območja evra soočajo z visokimi javnimi dolgovi.

Soros se ne strinja z varčevalno politiko

V zadnjem času pa se Nemčija sooča s kritikami največjih svetovnih ekonomistov, med katerimi sta tudi George Soros, legendarni valutni trgovec in Joseph Stiglitz, ki je leta 2001 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. George Soros je Nemčijo obtožil, da je vodilna pri sprejemanju varčevalnih ukrepov, ki bodo po njegovem mnenju evrsko območje pahnili v dolgoročno stagnacijo ali celo deflacijsko spiralo.

»Zmanjševanje primanjkljaja države, kot je Nemčija, je v popolnem nasprotju s tem, kar smo se naučili iz »Velike gospodarske krize« v 30. letih prejšnjega stoletja. To bo Evropo vodilo v dolgoročno stagnacijo ali še kaj hujšega. To je mogoče pravilna politika, a prihaja v nepravem času,« je še povedal Soros.

Peter Jenčič, analitik in upravljavec ALTA Skladi, je komentiral izjavo g. Sorosa.
»Komentar gospoda Sorosa je povsem na mestu, a ponesrečeno implicira, da je rešitev problema moč poiskati z razrešitvijo binarnega modela (Keynes-Fisher; ZDA-EMU; deflacija-inflacija). Sicer je zelo groba porazdelitev ravnanj držav zelo podobna tej dilemi – ZDA so se odločile s fiskalnimi in monetarnimi injekcijami izkopati iz krize, Evropa na drugi strani pa je po medijsko izpostavljenih težavah Grčije in nič manj problematičnim stanjem v ostalih »perifernih« državah, morala spraviti svojo (fiskalno) hišo v red. Soros v svojem nedavnem predavanju delovanje ZDA enači z razmišljanjem Keynesa iz 30. let prejšnjega stoletja, ukrepe Evrope pa z razmišljanjem fiskalnih konservativcev Mellona in Fisherja.

Do razlik med obema največjima svetovnima gospodarskima območjema prihaja zaradi drugačnih zgodovinskih izkušenj. ZDA se želijo izogniti napakam ekonomske politike v obdobju med Veliko depresijo, ko sta predsednika Hoover in Roosevelt prehitro umaknila stimulacijska sredstva. Evropa, kateri ekonomsko politiko hote ali nehote določa Nemčija, pa svoje ekonomske strahove napaja iz preteklih izkušenj s hiperinflacijo, ki je kasneje privedla do vzpona nacionalsocializma.  

Vedno se lahko vrnemo k vprašanju – koliko javnega dolga je v bistvu preveč? Odgovor, ki vedno velja, je, da toliko, da ga tržni udeleženci niso več pripravljeni kupovati. Po padcu implicitne zaveze, da si bodo evropske države pomagale, je rastoče pribitke na državni dolg perifernih držav vsaj začasno pomagala zajeziti podobna zaveza v obliki Evropskega stabilizacijskega sklada. Predstavljeni načrti zmanjšanja proračunskih primanjkljajev evropskih držav, so zgodovinsko gledano in ob upoštevanju gospodarskega okolja, (pre)optimistični in v veliki meri namenjeni pomiritvi t.i. bond vigilantes.

Problem, ki ga izpostavi Soros in s katerim se je težko ne-strinjati, je, da so evropske države v nadvse različnih fiskalnih situacijah. Slikovito lahko to opišemo s prispodobo, da zdravilo za prehlad ni nujno primerno za bolnika, ki potrebuje dializo, lahko pa mu celo škodi. Soros svari pred nevarnostjo deflacijske spirale, ki bi bila lahko posledica krčenja proračunskih izdatkov v razmerah visoke brezposelnosti. Glede hitrost pri zategovanju pasu in bolj konkretno, tudi glede na predlog Evropske komisije o obdavčitvi aktivnosti finančnih podjetij, lahko vidimo, da komisija smatra, da je najhuje že za nami. To pa je po našem mnenju razmišljanje, ki je v razmerah t.i. nove normalnosti nevarno.

Martin Wolf iz Financial Timesa predlaga, da bi bilo (za VB, lahko pa razmišljanje apliciramo tudi širše) smiselno, da se hitrost zniževanja proračunskega primanjkljaja prilagaja gospodarski rasti. To bi državam omogočilo večjo stopnjo fleksibilnosti in po mnenju g. Wolfa tudi večjo kredibilnost.«


Stiglitz: »Edina rešitev za evro je ta, da se mu Nemčija odreče«

Med kritiki Nemške politike pa najdemo tudi Josepha Stiglitza, profesorja na univerzi Columbia, ki je leta 2001 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Trdi, da je za evro edina rešitev v tem, da se mu Nemčija odreče in začne spet koristiti svojo valuto. Glede evra je mnenja, da države z velikimi trgovinskimi presežki kot je npr. Nemčija in države, ki se soočajo z velikimi težavami, kot so npr. Grčija, Irska in Španija, predstavljajo velik pritisk na skupno valuto in da je njen obstoj, brez drastičnih reform, ogrožen. V svoji knjigi »Freefall« poudari, da bi lahko bila za evro edina rešitev ta, da Nemčija opusti projekt evra. Na ta način bi lahko valuta devalvirala in pomagala evropskim izvoznikom težavnih držav, da bi postali bolj konkurenčni.

O morebitnih posledicah smo povprašali Jamesa Foya, analitika in upravljavca ALTA Skladi, ki se ne strinja z mnenjem Stiglitza o izhodu Nemčije. Meni, da so za obstoj evra potrebne strukturne reforme s ciljem, da se zagotovi prihodnja konkurenčnost.James Foye: »Strinjam se, da je Nemčija najmočnejše gospodarstvo v Evropi. V kolikor bi Nemčija zapustila evro-območje, bi evro brez dvoma izgubil na vrednosti. A vendar nisem mnenja, da je izhod Nemčije iz monetarne unije odgovor na valutne težave. Oblikovanje enotne evropske valute je imelo za cilj ustvariti stabilno okolje za države, ki predhodno imele zelo razburkano ekonomsko preteklost. Na žalost so države namesto reform, ki jih tako valutno območje zahteva, ignorirale strukturne probleme in se »basale« z blagodejnimi posledicami nizkih obrestnih mer. Evro lahko uspe zgolj pod pogojem, da države članice izvedejo potrebne strukturne reforme s ciljem, da se zagotovi prihodnja konkurenčnost. To drži tako v primeru, da Nemčija zapusti, kot tudi v primeru, da ostane v evro-območju.«

Oznake: Kvartum
Priporoči članek prijatelju