Pogosto naletim na vprašanje, zakaj donosnosti delniških vzajemnih skladov z naložbenimi strategijami vlaganja v surovine in/ali energente zaostajajo za donosnostmi fizičnih surovin in energentov. Odgovor leži v različnih pristopih vlaganja in posledično različni izpostavljenosti tržnega gibanja fizičnih dobrin.
Izpostavljenost do surovin in energentov je namreč možno doseči z neposrednim ali posrednim pristopom, ki se med seboj razlikujeta, vsak pa vlagatelju prinaša določene prednosti in slabosti. Pri neposredni naložbi smo neposredno izpostavljeni gibanju tržne vrednosti fizičnega blaga. Izvedemo jo lahko z nakupom fizičnega blaga ali z nakupom standardiziranih terminskih pogodb, ki se glasijo na dotično blago. Pri posrednem pristopu pa smo do surovin in energentov izpostavljeni posredno, torej z nakupom vrednostnih papirjev podjetij, katerih osnovna dejavnost je povezana s surovinami in energenti. Prav tako ne smemo zanemariti dejstva, da so delniški vzajemni skladi omejeni zgolj na posredni pristop, to pa je glavni razlog za razlike v donosnostih.
Kakšna je torej razlika med neposrednim in posrednim načinom vlaganja bolj podrobno? Z neposrednim nakupom fizične dobrine smo popolnoma izpostavljeni gibanju tržne vrednosti dotične surovine oziroma energenta, glavna pomanjkljivost tovrstnega pristopa pa so povezani stroški transporta in hranjenja blaga. Ravno zaradi tega tovrstni pristop za vlagatelje, ki na primer nimajo možnosti skladiščiti stotih sodčkov surove nafte, ni najbolj primerna oblika vlaganja v fizično blago. Druga oblika neposredne izpostavljenosti je nakup standardiziranih terminskih pogodb. Pri tovrstnem pristopu je vlagatelj prav tako neposredno izpostavljen gibanju tržne vrednosti izbrane surovine ali energenta, saj je ta ena izmed glavnih dejavnikov, ki vplivajo na gibanje vrednosti terminske pogodbe. Tako kot v primeru nakupa fizičnega blaga je tudi tu vlagatelj posredno izpostavljen stroškom transporta in skladiščenja, saj se ti vračunavajo v ceno terminske pogodbe (prednost je zgolj v tem, da nafte ni potrebno hraniti na lastnem dvorišču). Pri terminskih pogodbah na donosnost naložbe močno vpliva tudi stanje na trgu terminskih pogodb. Glede na to, da imajo terminske pogodbe omejeno ročnost, jih je treba redno obnavljati. V primeru, da na trgu prevladujejo kupci dobrin, ki so pripravljeni za nakupe dobrin v prihodnje plačati višje cene, ima krivulja terminskih pogodb pozitiven naklon (contango). Terminske pogodbe bodo v tem primeru deležne negativne donosnosti preklopa (roll yield), in sicer ko se bo terminska cena postopno približevala nižji tržni ceni. Nasprotno velja za primere, ko na trgu prevladujejo ponudniki dobrin, ki so pripravljeni za bodoče dostave dobrin sprejeti nižje cene. V tem primeru ima krivulja terminskih pogodb negativen naklon (backwardation), terminske pogodbe pa bodo v tem primeru deležne pozitivne donosnosti preklopa (roll yield), saj se bo terminska cena postopno približevala višji tržni ceni.
Na drugi strani pa smo pri posrednem pristopu surovinam in energentom izpostavljeni posredno prek nakupa vrednostnih papirjev podjetij, katerih osnovna dejavnost je povezana s surovinami in energenti. V tem primeru na donosnost naložbe ne vplivajo zgolj dejavniki, ki določajo donosnost neposrednih oblik vlaganja v fizično blago, ampak tudi splošno stanje na delniških trgih, trenutno poslovanje podjetij ter pričakovanja vlagateljev glede prihodnjega poslovanja. Poleg tega je treba upoštevati tudi to, da večina podjetij uporablja dolgoročne pogodbe, s katerimi se varujejo pred tržnimi nihanji na trgu surovin in energentov, zaradi česar se še dodatno zmanjša izpostavljenost do trenutnih vrednosti fizičnih dobrin.
Kot vidimo, obstajajo različni pristopi k investiranju v surovine in energente. Pri neposrednem pristopu je vlagatelj bistveno bolj izpostavljen tako pozitivnemu kot tudi negativnemu gibanju tržnih vrednosti fizičnega blaga, v primeru vlaganja v terminske pogodbe pa zahteva tudi poglobljeno poznavanje delovanja trga izvedenih finančnih instrumentov. S posrednim pristopom je sicer izpostavljenost fizičnim dobrinam manjša (nižja relativna rast in nižji relativen padec vrednosti naložbe v primerjavi z neposrednim pristopom), je pa tovrstni pristop zagotovo najlažja in najbolj dostopna oblika vlaganja za vlagatelje, ki želijo doseči izpostavljenost surovinam in energentom.
