Trenutno stanje v Sloveniji je zelo zanimivo, saj gledano od daleč še zmeraj neodločno čakamo na zunanjo rešitev, ki bi nas popeljala na pot konkretnejše rasti ter odpiranja novih priložnosti. Ali jo bomo res dočakali, ne vemo, vemo pa, da slovenska posebnost potrebuje svojevrstno rešitev. Toda to ni nič strašnega, saj je rešitev znana, potrebujemo le voljo, da jo vpeljemo.
V bistvu gre za ponavljanje ene in iste ideje o konkurenčnejšem poslovnem okolju, ki bi dal spodbudo za nadaljnji razvoj. V takem okolju s kombinacijo strukturnih reform bi lahko ljudje hitro opazili, da se kljub plačilu (zategovanju pasov) nekaj premika. Povsem preprosto in kar je najpomembnejše, že videno.
Podoben recept kot v ZDA bi lahko preizkusili pri nas.
Če danes pogledamo, kako se lotevajo boja proti nezaposlenosti v Združenih državah Amerike, hitro ugotovimo, da z novim načrtom predsednika Obame opuščajo prakso enkratnih poskusov in prehajajo na konkretnejšo reformo trga dela s poudarkom na zaposlitvenih olajšavah ter spodbudah, z novimi infrastrukturnimi projekti ter izboljšanjem delovanja trga nepremičninskih kreditov.
Podoben recept bi lahko preizkusili tudi pri nas. Trg dela v Sloveniji seveda ne potrebuje filozofiranja o tem, kaj narediti z davčno obremenitvijo, ampak predvsem, kako prispeti do točke, da bo volk sit in koza cela. Ker danes očitno volk ni sit, kljub temu da je kozo skoraj požrl. Prav tako se pojavljajo vprašanja pri infrastrukturnih projektih. Zakaj se o drugem tiru ne pogovarjamo več? Če Luka Koper objavi spodbuden povzetek strateških ciljev ter če se osnovno poslovanje Luke Koper očitno izboljšuje, potem je vprašanje, zakaj se ne posveča dovolj pozornosti tovrstnim razvojnim projektom. Pred mesecem, ko je bila stavka, so bili mediji polni zgodb o Luki Koper. Danes, ko stavke ni več, Luka Koper kot da ni več zanimiva.
Razvoj in spodbuda talentov odpira nove priložnosti.
Toda taka podjetja, kot je Luka Koper, lahko za Slovenijo pomenijo zdrave temelje za razvoj. Verjamem, da ima evro, vložen v tak temelj, bistveno večji pozitivni vpliv na celotno gospodarstvo v Sloveniji kot pa tisti, vložen v ohranjanje podjetij, ki s svojim osnovnim poslovanjem komajda shajajo. Logika razvijanja in spodbujanja talentov ter najboljših omogoča, da se odpirajo nove priložnosti.
Kajti usmerjanje glavnine pozornosti v problematična podjetja je dejansko izpuščanje priložnosti. In v tem smislu lahko razumemo tudi nedavni poziv vodilnih britanskih ekonomistov, naj njihova vlada opusti 50- odstotno obdavčitev prihodkov, ker to povzroča trajno škodo. Po njihovem mnenju je prav ta del prebivalstva, ki letno zasluži preko 150.000 funtov, sposoben ustvarjati ter realizirati nove priložnosti, ki bi dale gonilo novi rasti. Pri tem so poudarili tudi problem izredne mobilnosti teh ljudi, saj obstaja strah, da se odpravijo delati v drugo državo, hkrati pa se ne privabi novih kadrovskih potencialov.
Recept je znan, manjka le volja.
Kako povsem enak problem v Sloveniji. Samo s to razliko, da se pri nas o tem razpravlja zelo malo, še manj pa kaj naredi. Zato ni čudno, da se mobilnost slovenskih državljanov povečuje. Že če pogledam mojega mlajšega brata, ki se je odločil da bo svojo pot pod soncem poiskal zunaj Slovenije, vidim, da ne potrebuješ končane srednje šole, da bi se lahko odločil za tak korak. Navsezadnje je svet velik, priložnosti je veliko, treba se bo le premakniti in nehati stokati. Recept je znan, manjka le volja. Torej kaj narediti, da bo volja odgovornih, da se nekaj premakne.
Verjamem, da je potrebna vrnitev nekaterih etičnih vrednot. Kajti ne pomaga veliko, da poslanec, ko izstopi iz stranke razlaga o obstoju klientilizma, elitah, lobiranju in podobnem. To se zdi, kot da je bil iz kroga izključen, saj ko je bil znotraj stranke, se o tem pač ni govorilo. Takoj ko bi zaznal tovrstno početje, bi moral razgaliti in obsoditi takšno obnašanje. Res je, da bodo nekateri morali plačati ceno za tak korak (izguba službe, izključitve, diskreditacije), toda brez tega ne bo šlo. Tudi na Hrvaškem smo lahko opazili, kako so se konkretneje lotili korupcije. In odziv povprečnih državljanov je bil pozitiven – predvsem občutek, da se nekaj premika, in da so ponovno začeli verjeti v tisti kanček upanja, da poštenje na koncu le zmaga.
In ob tej tezi se lahko vrnemo k dogajanju na borzah.
Borzni trgi so v zadnjih tednih ponovno doživeli že videno. Na žalost tisto najslabše, saj so po relativno umirjenem trgovanju v začetku leta prešli v izrazito nihanje, ki se je na koncu odrazilo v hitrem premiku borznih tečajev v nižja območja. Takšna obdobja so na borzi sicer prisotna že od nekdaj, kar pa še ne pomeni, da so pogosta. Žal so spomini na dogajanja v letu 2008 in 2009 še povsem sveži, zato tokratni premiki zelo spominjajo na krizo, ki je marsikateremu vlagatelju odnesla kar nekaj premoženja.
Iskreno povedano, bi lagal, če bi trdil, da kaj takšnega nikoli več ni možno. Na borzi je vse možno. Tako kot lahko na hitro pade, lahko tudi na hitro zraste. Toda smisel borze ni v tem. Borza omogoča vlagateljem, da so izpostavljeni rasti in razvoju gospodarstva. In dolgoročna smer je jasna – v luči razvoja svet napreduje. In z njim tudi gospodarstva. To pomeni, da - dolgoročno gledano - stavimo na razvoj, in tu vlaganje odigra svojo vlogo. Kot dolgoročno varčevanje. Zato se je pri vsaki investiciji smiselno vprašati, kaj je osnovna zgodba in ali se je ta zaradi trenutnih dogodkov kaj spremenila. Če se je spremenila, je treba razmisliti, ali še želimo biti v tej naložbi. Če pa se zgodba ni spremenila, potem pa se moramo vprašati, zakaj smo v takšni investiciji. Zaradi kratkoročne špekulacije ali zaradi dolgoročnega varčevanja.
