Po stabilnem naraščanju v zadnjih dveh desetletjih se je število klasičnih vzajemnih skladov v zadnjih nekaj letih znižalo. Družbe za upravljanje ustanavljajo vedno manj skladov, obstoječe pa likvidirajo hitreje kot prej. Dogajanje je pozitivno za industrijo, saj se bodo manjši (in dražji) skladi postopoma umaknili s trga in bodo vlagateljem ostali na voljo boljši in cenejši skladi.
Kar je pozitivno za svetovno javnost, je na drugi strani negativno za slovensko industrijo vzajemnih skladov, saj velika večina domačih »vzajemcev« v svetovnem merilu spada med manjše sklade. Če se dotaknemo še stroškov, ki jih le-ti zaračunavajo, v svetovnem merilu nikakor ne bi predstavljali konkurence. Tako bomo vsaj še nekaj let priča konsolidaciji trga, ki se je zaradi rasti na trgih v zadnjih letih upočasnila. Posledično so tudi stroški upravljanja v večini primerov zasidrani krepko nad dvema odstotkoma letno, premikom stroškov navzdol pa še nismo bili priča že vrsto let/še nikoli (še več – v nekaterih primerih smo videli celo vpeljavo upravljavske provizije pri denarnih skladih). Rast delniških trgov je preprečila izravnavo nesorazmerij in omogočila ponudnikom zaračunavanje višjih stroškov, ne da bi se vlagatelji nad tem pritoževali, saj ti na drugi strani prejmejo pozitivni donos investiranih sredstev.
Preberite tudi: Ne zanemarite vloge alternativnih skladov
Pravljica se enkrat konča, kar je za vlagatelje pozitivno
Vsaka lepa zgodba ima svoj konec. In ob naslednji krizi bo sledila streznitev tudi za naše ponudnike. Čeprav varčevalci tega ne bodo neposredno občutili, bodo vseeno na boljšem, saj bodo ostali z boljšo izbiro, stroški pa bodo nižji. Ne bo pa se dobro končalo za trenutne ponudnike naložbenih produktov na slovenskem trgu. No, vsaj ne v primeru, če se bodo še naprej posluževali pasivnega pristopa pri razvoju svojih produktov in storitev. Svoje mnenje bom obrazložil v nadaljevanju.
Danes obstaja na svetu približno 2,5 odstotka manj vzajemnih skladov, kot jih je bilo konec leta 2015. Od začetka leta 2016 je bilo na novo ustanovljenih 954 skladov, likvidiranih pa 1.161 skladov. Skupaj jih torej danes obstaja 217 manj. Čeprav se ne sliši veliko, je podatek pomemben še toliko bolj, če v obzir vzamemo dejstvo, da je število skladov od leta 1999 do konca leta 2015 naraslo s 4.919 na 8.138.
In to je super! Tovrstnih skladov je preveč in je njihov nastanek bolj posledica želje po lastnem zaslužku, in ne zaslužku za vlagatelje. Od skoraj 8.000 skladov jih približno 2.800 ima čisto vrednost sredstev (ČVS) manj kot 100 milijonov evrov, cca 1.900 manj kot 50 milijonov evrov in 655 manj kot 10 milijonov evrov evrov. Če se dotaknemo največjih pa jih 160 predstavlja polovico celotne svetovne industrije vzajemnih skladov, največjih 919 skladov pa kar 80 odstotkov celotne industrije. Če bi likvidirali polovico najmanjših skladov, bi se to na ČVS celotne industrije poznalo le v višini 1,8 odstotka. Če bi likvidirali 75 odstotkov najmanjših skladov pa bi to na ČVS celotne industrije vplivalo le v višini 10 odstotkov.
Če bi likvidirali polovico najmanjših skladov, bi se to na ČVS celotne industrije poznalo le v višini 1,8 odstotka.
In ravno to bi bilo dolgoročno najbolj koristno za nas kot vlagatelje. Namreč najmanjši skladi niso le mali – so tudi najdražji, kot je pokazala ena izmed zadnjih raziskav, ki so jo opravili pri Morningstar. Stroškovna učinkovitost je že več let vodilo za investitorje v razvitem svetu. V Sloveniji se tega šele počasi zavedamo, a tudi pri nas višina stroškov postopoma prihaja na prvo mesto. Namreč med več sto skladi, ki so nam na voljo, se naložbene politike v veliko primerih prikrivajo. Kateri sklad bo potem na koncu bolj uspešen, če imata oba podobne naložbe? Seveda tisti, ki bo za stroške od vrednosti enote premoženja odštel najmanj.
Slovenska industrija skladov pred tretjo revolucijo
Če lahko ustanovitev prvega slovenskega sklada KD Galileo pred več kot 20 leti štejemo za prvo revolucijo, ki smo ji bili priča domači vlagatelji, lahko spremembo zakonodaje pred okoli 15 leti, ki je omogočila širšo naložbeno alokacijo sredstev, štejemo za drugo. Tretja revolucija pa bo prišla v obliki konsolidacije trga ter izločanja tistih najmanj učinkovitih. Vlagateljem so že sedaj v svetu na voljo skladi, pri katerih lahko investirajo praktično brez omembe vrednega stroška. Zakaj bi izbrali vzajemni sklad, ki vam letno zaračuna 2,5 odstotka, če lahko izberete sklad z isto naložbeno politiko, ki vam tega stroška ne bo zaračunal ali pa bo ta vsaj dve odstotni točki nižji?
Morda bom dvignil kakšno obrv med predstavniki industrije, a zagovarjam stroškovno učinkovitost in brez zadržka lahko zatrdim, da je trenutna stroškovna politika večine skladov nastavljena za dolgoročni neuspeh. To ne pomeni, da zagovarjam propad domače industrije. A veliko rajši bi videl, če bi bilo trenutnih 2,993 milijarde evrov investiranih v le 25 stroškovno učinkovitih skladov. Korist od tega bi imeli vsi – vlagatelji in obstoječi ponudniki.
Da bi videli v prihodnost, moramo poznati preteklost
A revolucija ne sledi le na prej omenjenem področju, saj bo iztis neučinkovitih ponudnikov iz trga vzpostavil nov trg, na katerem bodo prisotni ponudniki strategij, pri katerih lahko vlagateljem dajo nekaj več (odnos, nove naložbe itd.), njihovih strategij pa ne bo možno preprosto replicirati. Lahko bi celo rekli, da se bo vzpostavilo privatno bančništvo v njegovi najbolj čisti obliki, kot so tega poznali pred 200 leti. Torej osebni odnos, skrb za člane, nove strategije … pri tem lahko slovenski ponudniki ravno zaradi svoje majhnosti postanejo svetovni velikani. Da bi videli v prihodnost, moramo najprej preučiti preteklost.
