Zaradi višjega tveganja in skoraj ničelnih donosov se pokojninski skladi in institucionalni vlagatelji ne morejo več zanašati na državne obveznice in podjetniške obveznice z visoko boniteto.
Jedro portfelja ne prinaša želenih rezultatov
Minili so časi, ko so se ljudje lahko mirno upokojili in se preživljali na račun državnih pokojnin. Nekateri so se zaradi tega odločili za varčevanje v posebnih skladih, namenjenih varčevanju za pokojnino z zajamčeno minimalno donosnostjo. Vendar je politika centralnih bank povzročila paradoks. Obrestne mere državnih in podjetniških obveznic z visoko boniteto, ki predstavljajo pomembno utež v takih skladih, so na zelo nizkih ravneh. Istočasno so na rekordnih ravneh vrednotenja delnic. Pokojninski skladi se tako soočajo z dilemo: se sprijazniti z ničelno donosnostjo ali več tvegati.
Vsak od teh dveh scenarijev bo negativno vplival na donose varčevalcev. V kolikor se upravitelji sprijaznijo z minimalno donosnostjo, se bodo v roku nekaj let morali soočiti tudi z likvidnostnimi težavami, saj se lahko hitro znajdejo v situaciji, ko bo na voljo premalo denarja za izplačilo sprotnih obveznosti. V kolikor pa se upravitelji odločijo za višje tveganje (do česar je v mnogih primerih že prišlo), se bodo morali soočiti tudi s krizami na delniških trgih, katere bi prav tako lahko pripeljale do likvidnostnih težav. In trenutna vrednotenja na razvitih trgih nam razkrivajo, da bodo prihodnji donosi delniških naložb verjetno precej nižji od tega, česar smo bili vajeni v preteklih letih.
Lov za donosi pripeljal do infrastrukturnega dolga
Schroeders: »Infrastrukturni dolg ponuja višje donose z nižjim tveganjem«
Tretja opcija pri iskanju višjih donosov je investiranje v nizko likvidne vrednostne papirje ter izkoristek dodatne donosnosti, ki jo zaradi svoje narave ponujajo. V ta segment spadajo infrastrukturni projekti, ki so ključni za razvoj vsakega gospodarstva. Po navadi gre za izgradnjo cest, elektrarn, letališč, logističnih centrov, domov za upokojence in komunikacijskih omrežij. Tovrstni projekti se le redko financirajo samo s sredstvi enega večjega vlagatelja. Večinoma gre za kombinacijo dolga in lastniškega kapitala. Čeprav spada v kategorijo infrastrukturnega dolga, gre preprosto za obveznice ali posojilo. Sredstva teh podjetij generirajo dolgoročne denarne tokove, ki zagotavljajo redna izplačila svojim vlagateljem.
Zgodovinsko gledano so bili tovrstni projekti financirani z bančnimi posojili. Z rastjo povpraševanja institucionalnih vlagateljev so podjetja začela te projekte financirati s kombinacijo kratkoročnih posojil (do 7 let) in dolgoročnih vrednostih papirjev (več kot 10 let) z vnaprej določeno višino obresti. Ta trend je dobrodošel tudi za podjetja, ki se ukvarjajo z realizacijo teh projektov, saj se na tak način izognejo dolgotrajnemu ciklu bančnega financiranja, ki sredstva izplačuje v posameznih tranšah in s tem podaljša realizacijo posameznega projekta.
Ključne prednosti
Spodaj navajamo prednosti, kot jih navajajo analitiki investicijske hiše Schoeders.
- Dolgoročni stabilni denarni tok
- Superiorno razmerje med tveganjem in donosom
- Zelo visoka stopnja poplačila (v primerjavi s podjetniškim dolgom)
- Možnost razpršitve med različne gospodarske sektorje
- Zgodovinsko višja donosnost
Postaja jasno, da bodo zavarovalnice in pokojninski skladi v iskanju višjih donosov vedno bolj posegali tudi v ta segment trga. V primerjavi s podjetniškimi obveznicami z visoko boniteto, so infrastrukturni projekti bolj stabilni in ponujajo višjo donosnost.
