Med vsakdanjimi pogovori in komentarji je pogosto zaslediti mnenje, da ZDA, vse od izbruha finančne krize, leta 2008, pospešeno tiskajo denar. Resnica je verjetno nekoliko drugačna: največja svetovna dolžnica, v zadnjih letih, papirnate dolarje sicer tiska, vendar celotna količina dolarjev ne narašča tako hitro kot se zdi na prvi pogled.
Med obema trditvama je bistvena razlika. Posebej je razumevanje dejanske količine denarja v obtoku pomembno za napovedovanje borznih tečajev. Če je agregatna količina denarja glede na agregatno količino izdelkov in storitev višja, so učinki inflacijski, v nasprotnem primeru pa deflacijski.
M1, M2, M3
Stvar lahko razložimo s suhoparnim monetarnim jezikom in s preprostim, bolj razumljivim besednjakom. Razložimo najprej malce strokovno. Ljudje običajno za denar v obtoku smatramo le bankovce in kovance. Finančniki ta del denarne mase imenujejo z izrazom M1, obsega pa naslednje: gotovinski denar, depozite na vpogled (na podlagi katerih se izdajajo čeki) in tako imenovane menične račune (angl. Negotiable Order of Withdrawal (NOW) Accounts), na podlagi katerih lahko imetniki izdajajo menice. Ekonomisti denarno maso M1 povezujejo s količino likvidnega denarja v obtoku, denarja, ki ga je hitro mogoče pretopiti v gotovino.
Vendar M1 ni celotna denarna masa, ki obstaja v gospodarstvu. Ljudje in institucije imajo denar tudi v drugačnih oblikah kot so gotovina in vpogledni depoziti. Količino denarja v obtoku zato bolje ponazarja agregat M2, denarna masa, ki je sestavljena iz M1 ter časovno vezanih depozitov, sredstev na varčevalnih računih (angl. Savings Accounts) in neinstitucionalnih denarnih skladov (angl. Non-Institutional Money-Market Funds). M2 je širša definicija denarja v obtoku kot M1, ki vključuje še druge denarne oblike, ki so odvisne od ekonomskih razmer. Katerih, bomo poudarili v nadaljevanju.
Tudi M2 še ni celotna količina denarja v obtoku. Slednjo bolje predstavlja agregat M3, ki poleg M2 vključuje še dolgoročne depozite, insitucionalne denarne sklade, kratkoročne reodkupne pogodbe (angl. Short-Term repurchase Agreements) ter druge likvidne naložbe. M3 naj bi, po mnenju ekonomistov, predstavljal najširšo definicijo denarne mase v gospodarstvu.
Sedaj skušajmo vse našteto prediskutirati s preprostejšim, laičnim jezikom
Imamo gotovinski oziroma cash denar, ki ga ljudje običajno nosimo pri sebi. Vendar vsega denarja nimamo v denarnici, temveč ga del položimo na tekoče in podobne račune pri bankah in drugih finančnih institucijah. Ta del denarja se imenuje knjižni denar. Gotovino, ki smo jo položili na naš tekoči račun, naša banka ne drži 100-odstotno v gotovini, kakršno smo ji predali. Majhen del teh bankovcev zadrži kot gotovinsko rezervo, večji del, pa na tak ali drugačen način posodi naprej in ustvarja dodaten knjižni denar – oziroma povečuje obseg denarja v obtoku, ki je vsota knjižnega denarja in gotovine.
Tu nastopi bistveno, kar mora investitor razumeti glede količine denarja. Glede gotovinskega denarja ni težav izmeriti njegovo velikost, saj je obseg natiskanega denarja mogoče ugotoviti preprosto. Njegova količina je neposredno odvisna od obrestnih mer centralne banke. Vprašajmo pa se, kaj se dogaja s knjižnim denarjem? Ali je količina le-tega tudi odvisna le od obrestnih mer in politike centralne banke? Ne, odvisna je tudi od psihologije. Če je gospodarsko vzdušje pozitivno in so ljudje glede prihodnosti optimistični, bodo gotovino raje polagali na bančne račune, banke pa prejete depozite bolj sproščeno posojale naprej. Knjižni denar bo tedaj večji.
Če pa je gospodarska klima negativna in ljudje zaskrbljeni za svoja delovna mesta in svojo eksistenco, bodo denar držali pri sebi (kot »zlato« rezervo za hude čase) kar pomeni, da bo obseg knjižnega denarja nižji. Ne glede na to, da centralna banka morda vzdržuje nizke obrestne mere in tiska gotovino.
Bernanke ima verjetno danes prav
Amerika sicer tiska dolarje, ne povečuje pa z istim tempom knjižnega denarja. Slednji se, kljub boljši poslovni klimi kot v letu 2008, verjetno ne povečuje tako hitro kot obseg proizvodov in storitev. K čemur, mimogrede, veliko prispeva ponudba blaga iz Kitajske; ali, denimo, večanje ponudbe na trgu surovin. Eksplozivno povečevanje knjižnega denarja, se je dogajalo predvsem v letih 2006 in 2007, kar je tudi botrovalo, da je agregatna količina denarja rasla precej hitreje kot ponudba blaga in storitev.
Zato ima Bernanke verjetno danes prav, tako glede programa kvantitativnega popuščanja, kot tudi drugih instrumentov dolivanja denarja v obtok. Zaradi slabše psihologije, je knjižni denar med krizo padel in ga je šef FED-a moral nadomestiti z gotovino oziroma direktnim odkupovanjem državnih obveznic. Iz tega vidika je jasno, da njegova denarna politika, gledano v celoti, le ni tako zelo ohlapna kot se zdi na prvi pogled.
Surovine naj bi bile v tesni povezavi z denarno politiko
Borzni vlagatelji pogosto razmišljajo takole: dolarji se tiskajo, zaradi česar se bodo cene surovin strmo dvigale. (Surovine naj bi bile v najbolj neposredni povezavi z denarno politiko, čeprav nanje vplivajo še drugi faktorji.) Ker pa so špekulanti pri svojih kalkulacijah zadnje čase kot denar upoštevali le cash, so borzni faktor DENAR verjetno ocenili narobe ali bolje rečeno – pretirano pozitivno. Pred kratkim se je to deloma potrdilo v strmem padcu cen surovin, predvsem nafte in srebra, ko so cene naenkrat padle za približno 15 odstotkov.
Naj ne bo dvoma. Ameriška denarna politika bo še naprej aktivna in tudi obseg celotne denarne mase (vključno s knjižnim denarjem) se bo vsako leto postopno dvigoval. Vendar, pri tem ne gre za brezglavo tiskanje dolarjev in silovit tempo, rasti denarja. In to dejstvo bržkone pomeni, da sedaj ni čas za izdajo bianco menice, v prid rasti cen surovin.
To je nedavno spoznal tudi Jim Rogers, znani ameriški investitor, ki je pred kratkim stavil na strmo rast nafte. Takrat je v šali dejal, da se zaradi hitre rasti cen te surovine lahko zgodi, da bodo začeli nafto iskati celo pod Buckinghamsko palačo. Zdi se mi, da trgi le ne bodo šli tako daleč.
