Po zadnjih objavah kaže, da ECB z zviševanjem obrestnih mer, kar naj bi bila posledica zviševanja cen surovin, misli povsem resno. Menim, da bi bila to napaka.
Pri valutnih razmerjih je zanimivo, da je vedno ena valuta izražena kot razmerje do druge valute. Zaradi tega je, v nasprotju z drugimi sredstvi, vrednost valute države vedno relativna. V teh zahtevnih in težavnih gospodarskih razmerah smo zaradi tega pred zanimivo dilemo, ko analiziramo najpomembnejši svetovni valuti – ameriški dolar in evro. Obe gospodarski območji se soočata s strukturnimi spremembami, zaradi česar ni jasno, kateri blok bo uspešnejši.
Spomniti se kaže, da je bilo razmerje med dolarjem in evrom od nastanka evra do začetka krize večinoma enosmerna stava.
Skrbi vlagateljev glede dvojnega primanjkljaja ZDA – zunanjetrgovinskega in proračunskega – so v prvih letih vplivale na slabitev dolarja glede na evro. Zanimivo je, da so investitorji na začetku nepremičninske krize v ZDA dolar dojemali kot varno pribežališče. Evro je zaradi skrbi glede solventnosti tako imenovanih držav PIGS (Portugalska, Irska, Grčija in Španija) začel izgubljati vrednost.
Zadnji graf prikazuje, kako se je gibal strošek zavarovanja za primer neplačila obveznosti izdanih državnih obveznic (angl. CDS – credit default swap). Po izbruhu krize je prišlo do velikega porasta stroškov kreditnih zamenjav.
ZDA imajo prednost pred Evropo, saj lahko natisnejo neomejeno veliko dolarjev za financiranje primanjkljaja. Države, ki so vključene v EMU, te možnosti nimajo. Okrevanje evropskih držav po krizi je bilo zelo raznoliko. Marsikatera severnoevropska država je zabeležila impresiven odboj gospodarske rasti, ki je presenetil veliko analitikov. Ekonomsko gledano so severne države v položaju, v katerem so prisiljene reševati države PIGS. Ali je to tudi politično sprejemljivo, je drugo vprašanje, ampak že dejstvo, da je interna rešitev problema obrobnih držav možna, je dobra stvar.
ZDA imajo prednost pred Evropo, saj lahko natisnejo neomejeno veliko dolarjev za financiranje primanjkljaja
Problem z evrskim območjem dveh hitrosti nastane pri mandatu Evropske centralne banke. Ameriške Zvezne rezerve imajo namreč zakonsko določen mandat za boj z inflacijo ter hkrati tudi kot cilj polno zaposlenost. Evropska ECB pa je nasledila cilje nemške Bundesbank, ki se zavzemala zgolj za cenovno stabilnost.
Kombinacija protiinflacijskega delovanja ECB in paradoksa evrskega območja v letu 2010 (nekatere države se soočajo s tveganjem nesolventnosti, medtem ko druge beležijo visoko gospodarsko rast) se utegne izkazati kot katastrofalna. Po zadnjih objavah kaže, da ECB z zviševanjem obrestnih mer, kar bi bila posledica zviševanja cen surovin, misli povsem resno. Menim, da bi bila to napaka. Osnovna inflacija (rast cen, ki ne vključuje rasti cen hrane in energije) in plače so zaradi posledic recesije še vedno pod pritiskom. Motorji inflacijskih pritiskov torej še naprej ostajajo brez moči. Na drugi strani pa bodo zvišanja obrestnih mer vplivala na zvišanje vrednosti evra. To bi bilo slabo za močnejše države evrskega območja (gre za države, ki so izvozno naravnane), saj bi znižalo njihovo konkurenčnost na tujih trgih. Zviševanje obrestnih mer bi bilo dodatno slabo za države PIGS, saj imajo že pri trenutnih nivojih obrestnih mer težave s plačilom obresti.
Kombinacija protiinflacijskega delovanja ECB in paradoksa evrskega območja v letu 2010 se utegne izkazati kot katastrofalna
Trdno sem prepričan, da bo ECB z zviševanjem obrestnih mer pokopala zametke okrevanja v severnoevropskih državah in hkrati tvegala neplačilo in prestrukturiranje obveznosti držav PIGS. Paradoks leta 2010 bi se utegnil spremeniti v katastrofo leta 2011.
