Je mogoče tolikšen javni in zasebni dolg sploh kdaj vrniti? Ali imajo gospodarstva in finančni trgi sploh kakšno možnost za okrevanje glede na tolikšne kredite, ki delujejo kot sidro, ki vleče ves svet na dno? Odgovor je: da.
V strokovni javnosti in med borznimi investitorji je veliko skrbi okoli dolgov velikega števila zadolženih držav po svetu. Morda, nekoliko preveč. Sprašujejo se kam v tem trenutku pelje finančna ladja in ali bodo v dolžniškem smislu »torpedirane« države uspele znižati svoje javne (in tudi zasebne) dolgove, nastale po globalnem finančnem zlomu 2008. Znani so podatki o 16.000 milijardnem proračunskem dolgu ZDA, več tisoč milijardnem dolgu držav evro območja, 200 odstotnem javnem dolgu Japonke glede na njen družbeni proizvod itd.
Številke se zdijo navadnemu smrtniku astronomske, dolžniški problem pa nerešljiv kar posledično vpliva na splošni pesimizem med gospodarstveniki in predvsem borznimi vlagatelji. Zadnji borzni rally v Frankfurtu in na Wall Streetu tega dejstva ne spremeni, kajti delnice so v očeh investitorjev še vedno tvegana naložba.
Je mogoče tolikšen javni in zasebni dolg sploh kdaj vrniti? Ali imajo gospodarstva in finančni trgi sploh kakšno možnost za okrevanje glede na tolikšne kredite, ki delujejo kot sidro, ki vleče ves svet na dno?
Rešitev je v negatvinih obrestnih merah
Odgovor je: da. Obstaja poseben mehanizem, imenovan negativna obrestna mera. Številni analitiki, ki spremljajo dogajanja v zvezi višino dolgov, borznimi tečaji itd. se verjetno ne spominjajo, da so ZDA, Evropa in Japonska svoje dolgove po drugi svetovni vojni zniževale tako, da so bile takratne obrestne mere, po kateri so si upniki izposojali denar, realno negativne. To je pomenilo, da je bila inflacija višja in papirnati denar, s katerim so plačevali najete kredite, bil realno gledano vreden manj kot v času nastanka dolga.
Nedavno je nemški Handelsblatt objavil podatek, da so obresti na depozite nemških varčevalcev v Nemčiji v zadnjem letu bile v povprečju 1,1 odstotne. Glede na to, da so po omenjenem časniku ti prihranki prebivalstva znašali 4700 milijard evrov, pomeni, da so prejeli obresti v višini 51,7 milijard. Toda – inflacija je v istem obdobju znašala 2,3 odstotka, kar pomeni negativno obrestno mero 1,2 odstotka. Nemčija je lahko samo s to finančno operacijo vrnila dobrih 56 milijard svojega javnega(zasebnega) dolga?!
Podobno finančno matematiko lahko zasledimo tudi v drugih državah evra, seveda tistih, ki uživajo sadove nizkih obrestnih mer. Kajti teh možnosti nimajo države, ki se na finančnih trgih ne morejo zadolževati po negativnih obrestih. Zakaj vse države ne morejo prepričati posojilodajalcev, da bi jim posojali tako poceni kot denimo Nemcem? Odgovor je, da je predpogoj za poceni najemanje kreditov učinkovit Friedmanov gospodarski sistem, temelječ na prostem trgu v sektorjih kjer se danes pasejo monopolisti, zmernih davkih in čim manjši gospodarski regulativi. Če upniki ocenijo, da tega v določeni državi ni v zadostni meri zahtevajo višje obresti ali pa ji sploh niso pripravljeni posojati.
Podobno negativna obrestna mera vlada tudi v bonitetno ne idealnih, vendar še vedno solidnih ZDA, kar ne olajšuje dolžniškega bremena le ameriškemu finančnemu ministrstvu, temveč tudi zasebnim posojilojemalcem. Negativne obresti je mogoče zaslediti tudi na Kitajskem, vendar se tam denar bolj seli na nepremičninski trg kot pa obveznice oziroma depozite.
Kitajska z državnimi direktivami vzdržuje poceni obresti na način, ko diktira bankam koliko in po kolikšnih obresti morajo posojati ter komu morajo posojati. Po drugi strani imata Evropska unija in ZDA bolj sofisticirane metode.
V Evropi je močna posredna regulacija, ki državne pokojninske sklade in banke «prepriča«, da denar nalagajo pretežno v državne obveznice – tega denarja pa ni tako malo. Poleg tega, na nizke obresti vplivajo tudi občasne intervencije Evropske centralne banke, ki z nakupi državnih papirjev ceno denarja tišči navzdol.
Znano je, da ameriški FED že nekaj časa krepko posega na finančne trge z nakupi državnih obveznic z daljšim rokom dospetja ter vzdržuje raven obresti na rekordnih 1,5% letno, odslej pa vzdržuje tudi obresti za dolgoročne hipotekarne kredite na zgodovinsko nizki, 3,4-odstotni stopnji.
Vprašanje je, kako dolgo lahko negativne obresti še vladajo?
Resnici na ljubo, še kar nekaj časa. Kajti te države lahko z reguliranjem finančnih institucij, ki stimulirajo nakupe državnih papirjev vplivajo, da obresti še nekaj časa ostanejo v minusu. Če to ne pomaga, so tu še centralne banke. Poleg tega je strah upnikov pred »nelikvidnimi državami« zadosti močan, da dotok svežega denarja v ameriške in nemške obveznice še ne bo pojenjal.
Je to dobro ali slabo?
Kakor za koga. Za borzne pesimiste je slabo, za optimiste je dobro. Zanimivo je, da je na borzah delež pesimistov še vedno dokaj visok, kar je z vidika reševanja dolžniške krize dobro. Dlje bodo negativne obresti, lažje se bodo »vzorne« države rešile svojih dolgov. Kaj pa bodo storili individualni vlagatelji? Kakor kateri, nekateri bodo še naprej bolj kot zase skrbeli za dolžnike.
