Voditelji 20 najpomembnejših svetovnih gospodarstev (G20) so v južnokorejski prestolnici začeli zasedanje, na katerem so v ospredju vse bolj pereča vprašanja valutnih trenj in gospodarskih nesorazmerij. Nesoglasja med državami so še naprej prisotna, največ pa jih je na relaciji Washington - Peking - Berlin.
V zadnjem času so v ospredju trenja zaradi tečajev vodilnih svetovnih valut, še posebej v odnosu kitajskega juana in japonskega jena do ameriškega dolarja. Poleg nasprotij med ZDA, EU in Kitajsko, ki močno omejuje kapitalske tokove in kljub velikanskemu presežku v trgovinski bilanci z ZDA in evropskimi državami ohranja po mnenju vodilnih razvitih gospodarstev izrazito podcenjen tečaj juana, s čimer umetno vzdržuje izvozno konkurenčnost, so v zadnjih dneh na udaru ZDA oz. ameriška centralna banka Federal Reserve (Fed) zaradi napovedanega 600 milijard dolarjev vrednega programa odkupa ameriških državnih obveznic.
Do tega programa, s katerim Fed stopnjuje prakso povečevanja denarja v obtoku in z ustvarjanjem dodatne ponudbe dolarjev ustvarja pritisk na zniževanje tečaja ameriške valute, so kritični predvsem v razvijajočih se gospodarstvih, pa tudi na Japonskem in v Evropi.
Ameriški predsednik Barack Hussein Obama je v četrtek pred začetkom vrha znova stopil v bran odločitvi Feda. Dejal je, da je ukrep centralne banke namenjen spodbujanju gospodarske rasti v ZDA in tudi drugod po svetu.
»Vendar pa bomo v tem težko uspeli, če se bodo znova povečala tista gospodarska neravnovesja, ki so pripeljala do krize,« je Obama v četrtek dejal po pogovorih z južnokorejskim predsednikom Lee Myung-Bakom.
S tem se je ameriški predsednik dotaknil druge osrednje teme tokratnega vrha skupine največjih svetovnih gospodarstev, in sicer neravnovesja med državami z velikim zunanjetrgovinskim primanjkljajem in posledično večjo zadolženostjo (npr. ZDA) in tistimi s presežkom ter velikimi deviznimi rezervami (npr. Kitajska in Nemčija).
V Washingtonu so se oktobra zavzeli, da bi vzpostavili poseben mehanizem, s katerim bi nadzorovali, kdaj presežki in primanjkljaji postanejo nevzdržni. Predlagali so celo poseben numerični kriterij za ugotavljanje teh nesorazmerij, ki bi bil pri štirih odstotkih bruto domačega proizvoda (BDP).
ZDA od Kitajske in tudi Nemčije ter drugih držav z velikim presežkom pričakujejo, da bo spodbudile domačo porabo in zmanjšala odvisnost od izvoza. V Pekingu in Berlinu medtem opozarjajo, da bi morale države s primanjkljajem okrepiti svojo konkurenčnost in tako zmanjšati primanjkljaj.
Zamisel o mehanizmu z numeričnim kriterijem naj bi bila bolj ali manj mrtva, vendar pa se je Obama vseeno zavzel za čim širši dogovor med državami o potrebi po uravnoteženi in vzdržni svetovni gospodarski rasti.
Nemška kanclerka Angela Merkel in kitajski predsednik Hu Jintao sta v četrtek sicer poudarila, da je treba zagotoviti vzdržno in uravnoteženo rast, vendar pa se morajo za to potruditi vsa velika gospodarstva.
Medtem ko je bil Hu po srečanju z Obamo bolj redkobeseden, pa je Merklova jasno zavrnila vsako natančno določanje dovoljenih presežkov oz. primanjkljajev. Po njenih besedah je to »ekonomsko nesmiselno in politično neprimerno«.
Merklovi sta se v nasprotovanju taki zamisli pridružila tudi predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso in stalni predsednik EU Herman Van Rompuy. V svojih nastopih pred začetkom vrha sta zavrnila numerične kriterije. Barroso je poudaril, da bi bilo bolje oblikovati smernice za ugotavljanje nevzdržnih neravnovesij, podobno je menil tudi Van Rompuy.
Merklova je v četrtek ob nadaljevanju politike spodbujanja gospodarstva v ZDA opozorila tudi na tveganja takega početja in nevarnost novih premoženjskih balonov zaradi presežka denarja v obtoku. Obama je medtem zatrdil, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko ZDA storijo za svet, zagotoviti rast največjega svetovnega gospodarstva.
Južnokorejski gostitelji pravijo, da so pogajanja med državami G20 zelo zapletena in zaenkrat bistvenega napredka ni. Glede neravnovesij večjih prebojev ni pričakovati, glede valutnih trenj pa je pričakovati poziv k bolj tržno določenemu sistemu menjalnih tečajev, ki bo odražal resnične gospodarske temelje in se vzdržal devalvacije valut z namenom spodbujanja konkurenčnosti. Za to se zavzema tudi EU.
