Italijani, oprostite nam!

Članek slika

Ponovni nemški "nein" evropskim koronaobveznicam je razkril to, o čemer že več let govorijo številni predstavniki revnejšega dela EU - razkol med bogatim evropskim severom in jugom lahko pripelje do globlje krize.

Članek je bil objavljen v časniku Večer.

V dobrem in slabem, bi rekli tisti, ki zagovarjajo unijo več entitet, bodisi govorimo o dveh ljudeh bodisi o skupini držav, kot to vidimo v EU ali ZDA. V teoriji je stvar vrhunska in je tudi v praksi delovala, ampak le takrat, ko se je šlo za delitev ugodnosti. Ob znakih prvih težav pa smo podobni želvi - premikamo se počasi in se skrijemo v lastni oklep. Ponovni nemški "nein" evropskim koronaobveznicam je razkril to, o čemer že več let govorijo številni predstavniki revnejšega dela EU - razkol med bogatim evropskim severom in jugom lahko pripelje do globlje krize.

Evropski voditelji se strinjajo, da lahko novi koronavirus okuži do 70 odstotkov vsega prebivalstva EU. Zato je nenavadno zavračanje pomoči evropskih voditeljev pri prošnjah Italije o pomoči, med drugim tudi iz naslova evropskega kriznega sklada. Medtem so na pomoč priskočile države, ki ne sodijo v EU, kar je že vzbudilo burne odzive številnih italijanskih politikov. Na nacionalni ravni so ukrepi evropskih držav do neke mere usklajeni: odlog plačila davčnih obveznosti, garancije v obliki posojil podjetjem, sofinanciranje plač delavcev na čakanju, odlog plačila posojil in oblika univerzalnega temeljnega dohodka. Zunaj EU so se nekatere vlade odločile za tako imenovano obliko helikopterskega denarja, s katerim želijo preprečiti ustavitev potrošnje. V EU je za tak ukrep še prezgodaj, saj se prebivalstvo ne more prosto odpraviti po nenujnih nakupih.

Če je protekcionizem posledica pretekle krize, bo nacionalizem posledica današnje

Strošek reševanja krize je v svetu že danes dosegel več tisoč milijard evrov in lahko trdimo, da smo nekje na polovici poti. Nekaj tisoč milijard evrov bo na koncu znašala cena reševanja samo znotraj EU, vendar je treba poudariti, da ne gre za direkten strošek držav, ampak obliko investicije ali v obliki posojil ali pa v obliki nižje stopnje brezposelnosti in višjih prilivov v blagajno v obliki davkov. Tako kot evropske države (še) niso ustvarile izgube pri reševanju grške dolžniške krize, je tudi tokrat ne bodo. Vse skupaj bi lahko označili za investicijo, ki bi jo posamezne države morale narediti postopoma v prihodnjih letih. Skladno s tem so se finančni ministri EU na marčevski telekonferenci dogovorili, da se zaradi izjemnih okoliščin članicam EU omogoči začasen odmik od fiskalnih pravil. Pomembno podporo pa je ponudila tudi Evropska centralna banka z napovedjo kriznega programa odkupovanja obveznic.

Ne gre za reševanje vlagateljev na borzah, ampak za reševanje podjetij. Država brez prihodkov ne more delovati in bi propadi podjetij sprožili verižno reakcijo, pri kateri bi brez službe ostalo na milijone ljudi, državni proračuni pa brez prilivov v obliki dajatev. Še več, države bi bile prisiljene v višje izplačevanje nadomestil in socialnih pomoči. Dogajanje na borzah le povzame splošni sentiment ljudi iz različnih držav in pokaže stanje gospodarstev, kot bomo lahko to izmerili v prihodnjih mesecih.

Na ravni EU imamo precej predlogov glede nadaljnjega reševanja krize in spodbud ob izstopu iz nje, vendar je še najbolj razširjen predlog skupnih obveznic z jamstvom vseh članic, kar bi omogočilo najbolj prizadetim članicam zadolževanje po veliko bolj ugodnih pogojih, celo po negativnih obrestnih merah. Ker gre za zunanji šok, dokaj simetrično prizadetost držav in sinhrone ukrepe, je poteza smiselna in logična, vendar je naletela na takojšen odpor bolj stabilnih članic na čelu z Nemčijo. Pri pogledu na najbolj prizadeti članici, Italijo in Španijo, je očitno, da gre za ukrep, ki bo zagotovil obstoj EU, saj bi morebiten bankrot obeh članic občutil cel svet. EU kot taka bi ob tem ogrozila svojo prihodnost, če je ne celo zapečatila.

V primeru vprašanj pišite na [email protected].

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja