Komentar: Centralne banke niso vsemogočne

Članek slika

Čeprav imajo centralne banke močan vpliv na realno stanje, niso vsemogočne. So se le odzvale na razmere v gospodarstvu. Namesto tega, da centralne banke krivimo za nastalo situacijo, bi bilo bolje, če se jim pridružimo pri njihovih prizadevanjih.

V preteklosti centralne banke nikoli niso bile v središču pozornosti javnosti. Danes je slika precej drugačna. V zadnjem času celo sovražna. Med zadnjo finančno krizo so pomembnejše svetovne centralne banke z usklajeno akcijo (z nižanjem obrestnih mer in tiskanjem denarja) preprečile depresijo. Sedaj je njihova politika ničelnih oz. negativnih obrestnih mer v središču vsake makroekonomske debate. Centralne banke pravijo, da je ohlapna monetarna politika ključna pri podpori še vedno šibkih gospodarstev in pri prizadevanjih k višji stopnji inflacije.

Dejstvo ostaja, da smo se znašli v svetu, kjer banke varčevalcem zaračunavajo obresti na depozite, kupci državnih obveznic pa plačujejo državam za to, da jim lahko posodijo denar. Živimo v svetu, kjer je pri investiranju bolj pomembna naslednja poteza centralnih bank in ne več realni gospodarski kazalci. Centralne banke številni politiki označujejo za vir vsega zla, med drugim tudi za vzpon desničarskih gibanj v EU.

Znaki, da bomo posledice tovrstne monetarne politike čutili še zelo dolgo časa, so vidni. Poglejte si pokojninske sklade. Veliko jih bo posledice trenutnega stanja čutilo še desetletja in veliko se jih bo v prihodnje znašlo v likvidnostnih težavah. Projekcije prihodnjih izplačil niso več usklajene s prilivi in donosnostjo, ki jo ustvarjajo, saj pomembnejši del portfelja tovrstnih skladov predstavljajo ravno depoziti in varne državne obveznice - torej naložbe s trenutno zajamčenim realnim negativnim donosom.

Vlagatelji na delniških trgih smo postali odvisniki od ohlapne monetarne politike centralnih bank. V svetu centralnih bank igro vodijo bankirji, vlagatelji pa smo tisti, ki to igro igramo, saj imamo od tega vsi korist. Vendar grejo trenutna napihovanja tečajev, ki so posledica špekulacij glede prihodnjih politik centralnih bank, na račun prihodnjih vrednotenj. Nihče ne ve, kje je meja, pri kateri dogajanje ne bo več vzdržno in poskus lovljenja te meje je verjetno največja neumnost, ki jo lahko danes stori povprečen vlagatelj.

Čeprav imajo centralne banke močan vpliv na realno stanje, niso vsemogočne, kot to številni politiki radi poudarjajo. So se le odzvale na razmere v gospodarstvu. Ob vsakem nižanju in na vsaki novinarski konferenci so vodilni v centralnih bankah vedno izpostavljali pomen strukturnih reform, ki so na plečih politikov. To je tudi eden izmed poglavitnih razlogov, zakaj je prišlo do razhajanja med gospodarskim stanjem v ZDA in EU; in tudi zakaj je prišlo do močnega razhajanja med donosnostjo evropskih delnic napram ameriškim. Vsako leto znova se evropske delnice ravno zaradi zaostanka za ameriškimi izpostavlja kot izredno potencialne. Ampak ne moremo pričakovati, da bo rast prišla sama od sebe, brez nujno potrebnih strukturnih reform. In kako lahko pričakujemo reforme, če se v Evropskem parlamentu prepirajo že zaradi moči sesalcev in se ne morejo zediniti?

Da bi lahko varno živeli v svetu nizkih obrestnih mer, moramo iti stran od odvisnosti od centralnih bank. Potrebujemo strukturne reforme in resnično enoten trg. V boju proti krizam se morajo aktivno vključiti tudi politiki, saj nas centralne banke ne bodo mogle večno reševati. Na vladi je, da spodbudi potrošnjo in na vladi je, da izvaja infrastrukturne projekte, ki bodo še desetletja nosili dividende. Na pokojninskih skladih je, da prilagodijo naložbeno politiko in za to, če je treba, uporabijo znanje najboljših svetovnih strokovnjakov. Na nas je, da se ne zadolžujemo preko svojih zmožnosti. Na finančnih ustanovah je, da skrbijo za normalen pretok kapitala. Na vseh nas pa je, da delamo v smeri resnično enotnega trga EU, od katerega bi imeli korist vsi.

Ob prebiranju prejšnjega odstavka je jasno, da je verjetnost realizacije takega scenarija skoraj nična. Zato so bile centralne banke tudi prisiljene h prevzemu vedno večje odgovornosti; težave pa bomo dočakali ob morebitni novi krizi, saj jim zmanjkuje municije.

Namesto tega, da centralne banke krivimo za nastalo situacijo, bi bilo bolje, če se jim pridružimo pri njihovih prizadevanjih. V prvi vrsti pa ta poziv leti na politike!

V primeru vprašanj pišite na [email protected].

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja