Evro razdvaja ekonomiste in politike vse od samega spočetka te valute.Čeprav ljudje izražajo različna mnenja glede monetarne unije in ali se bo ta sploh uspela obdržati v naslednjih petih letih, morajo članice kljub temu nastopati enotno.
Da bi vlagatelje naučili kozjih molitvic je želja in ne pravilo.
Stečaj podjetja Lehman Brothers septembra 2008 je sprožil zlom trga. Ameriška vlada je poskušala svet prepričati, da ZDA ne bodo več jamčile za "tveganja" in takoj po propadu podjetja Lehman Brothers se je nekaj ljudi dejansko razveselilo takšne odločitve. A kljub temu je vsem kmalu postalo jasno, da je bila odločitev prenagla, saj je imel padec Lehman Brothers katastrofalne posledice, ki so paralizirale vse svetovne trge in mnogi so pričeli verjeti, da je svet na robu druge velike depresije.
Da bi vlagatelje naučili kozjih molitvic je želja in ne pravilo. To svarilo mora Evropska centralna banka (ECB) vzeti resno. Zavračanje dodatne pomoči Grčiji je povsem utemeljeno, saj je tamkajšna vlada obtožena lažnega prikazovanja finančnega stanja v državi, da bi bila tako hitreje sprejeta v območje enotne valute. Prihodnost evra je zdaj odvisna od enotnosti držav in odločnega ukrepanja; enotno valuto bo nemogoče obdržati brez skupne rešitve.Ta enotnost zahteva, da močnejše članice pomagajo tistim v stiski.
ECB ima neznansko moč nad dolžniškimi trgi, problem je v nesoglasjih.
V maju 2010, ko so svetovni delniški trgi "paničarili" glede Grčije, se je ECB odločila, da bo pričela kupovati državne obveznice Grčije na trgu. In čeprav je bila ta poteza ECB uspešna in je pomirila živčne vlagatelje, so notranji boji narodov iz evroobmočja trg ohromili in sprožili velike dvome glede odločitve ECB o pomoči članicam. V zadnjih tednih so tržni pritiski na večji in pomembnejši gospodarstvi Španije in Italije ECB prisilili, da je pričela razmišljati o ponovitvi "grške rešitve" tudi za primer teh dveh držav. Njeni viri za nakup obveznic so neomejeni, saj nakupe plačuje s tiskanjem denarja, zato je že sama grožnja o posredovanju na italijanskih in španskih trgih zadostovala za nagel padec v donosih takoj po tej napovedi.
Očitno je torej, da ima ECB neznansko moč nad suverenimi dolžniškimi trgi evroobmočja. Problem je v tem, da je mnogo članov ECB izredno nenaklonjenih nakupom. Od marca do avgusta centralna banka ni opravila niti enega nakupa obveznic, najnovejši nakupi pa so na trgih razočarali, saj so vključevali le irske in portugalske obveznice. Pri tem je še posebej zanimivo, da so nekateri člani vladajočega sveta, med drugim tudi Jens Weidmann, predsednik nemške centralne banke, nasprotovali tudi tem nakupom. Takšna nesloga med člani ECB, še posebno nemškimi (največje gospodarstvo v evroobmočju), pri udeležencih na trgu vsekakor zbuja dvome glede kredibilnosti Evropske centralne banke. Zaupanje v finančne institucije je bistvenega pomena za obstoj trgov, kar se običajno zdi samoumevno.
Izgubljeno upanje je težko nadomestiti.
Vendar ko je enkrat izgubljeno, ga je težko (včasih nemogoče) nadomestiti, saj predstavlja velik finančni zalogaj. EU mora hitro dokazati, da se je sposobna odzvati usklajeno tako v primerih zaskrbljenosti glede suverenega dolga kot tudi na dogajanje v evropskih bankah.
Če želi evroobmočje preživeti mora ECB ohraniti zaupanje trga, kar lahko stori z naslednjim:
• člani centralne banke morajo najprej za zaprtimi vrati razrešiti medsebojna nesoglasja; čeprav je pluralnost mnenj pozitivna stvar, mora biti širša strategija za obvladovanje določenega dogodka splošno podprta z vseh strani.
• Nato je treba vzpostaviti temelje, kot je odločitev, kaj storiti v primeru, ko bo katera od držav članic imela težave s svojo plačilno sposobnostjo. To bo zmanjšalo negotovost in posledično paniko na trgih - trenutno je vse preveč nejasnosti glede stališč ECB o določenih vprašanjih.
• Ko sčasoma kriza mine, se morajo člani ECB zediniti glede načina preprečevanja solventnostne krize in zagotoviti fiskalno odgovornost vseh držav članic. In čeprav je fiskalno unijo politično nemogoče doseči, je potrebno uvesti strožje smernice, boljšo revizijo in predvsem jasen postopek ravnanja z narodi, ki prestopijo meje, ter vse to vključiti v pakt o stabilnosti in rasti.
