Od začetka letošnjega leta pa do sredine aprila, ko je cena dosegla vrh (in nato nekoliko zdrsnila), je vrednost zlata zrasla za 17 odstotkov. A gibanje cene plemenite kovine se morda tokrat nekoliko razlikuje od prejšnjih ciklov, v katerih je bila ta visoka.
Zlata se je tradicionalno držal sloves varne naložbe, ki še posebej pride v prvi plan v času negotovih časov in pretresov, pa naj gre za politične in gospodarske krize ali druge dogodke, ki zamajejo globalne temelje. Zlato je bilo visoko na primer leta 2011, ob šibkem dolarju, dolžniški krizi in tedaj še počasnem okrevanju po borznih infarktih tri leta prej. Po padcu in relativno mirnih letih v času gospodarske rasti je nova »zlata doba« prišla spet leta 2020, ko je zavladala panika ob globalni pandemiji. Podjetniško kolesje se je tedaj ustavilo, zlato pa je spet zasijalo kot tista »oprijemljiva konstanta«, na katero se spomnimo v hudih časih.
Ampak vsaj na papirju o teh letos ne moremo govoriti. Dolar, ki je zgodovinsko praviloma kotiral obratno sorazmerno z zlatom, je močan in je letos pridobival vrednost proti drugim valutam. Obrestne mere so še kar visoke. Dvom, da se bo inflacija držala trdovratneje, kot so pričakovali optimisti, se sicer nekoliko krepi, a tudi to še ni razlog za cenovni skok. In kljub krvavenju v Gazi in nadaljevanju vojne v Ukrajini vrednosti drugih naložb in "timing" rasti tudi ne kažejo, da bi lahko govorili o hudi politični svetovni krizi, ki bi močneje pognala ceno zlata višje.
Najpomembnejše gonilo rasti cene zlata je letos za zdaj povpraševanje po zlatu na Kitajskem.
»Kitajska kupuje zlato, kot da se bliža konec sveta,« so z nekoliko apokaliptičnim, a kar utemeljenim naslovom pospremili dogajanje v New York Timesu. Plemenito kovino kupujejo vsi: posamezniki in država.
»Navadni kitajski smrtniki« so v preteklih letih ob gospodarski rasti podobno kot zahodnjaki začeli investirati v delnice, domače investicijske sklade in nepremičnine. A ob naglem zaviranju ekonomije in gromozanskem napihnjenem nepremičninskem balonu, ki še kar čaka na morebitni pok, so se vrnili k zlatu. Tega Kitajci kupujejo tudi v drobnih količinah. Priljubljeni so na primer zaobljeni, fižolčkom podobni odmerki zlata (tehtajo okrog enega grama), ki jih ljudje kupujejo sproti, ko jim ostane kaj denarja. Tak »fižolček« stane preračunano trenutno okrog 80 evrov in si ga lahko privošči marsikdo.
(Mimogrede, zanimivo je, da kitajskemu gospodarstvu in podjetjem trenutno očitno bolj zaupajo tuji vlagatelji. Obseg naložb se povečuje, očitno nekateri vlagatelji vidijo dovolj znakov okrevanja in svetlejše čase, medtem ko so Kitajci – vsaj običajni prebivalci – doma še bolj skeptični.)
Še veliko večji vpliv na cene zlata pa ima seveda Kitajska kot država. Kitajska centralna banka iz meseca v mesec (trenutno že 17-ič zapored) povečuje zlate rezerve. Lani je nakupila več zlata kot katera koli centralna banka na svetu in dodala v rezerve več kot v skoraj pol stoletja pred tem, poroča NYT. Analitiki ugotavljajo, da v Pekingu z nakupi zlata tudi zmanjšujejo odvisnost od dolarja, doslej prevladujoče valute pri ustvarjanju rezerv. V preteklosti je Kitajska zlate rezerve povečevala z nakupi v juanih, danes uporablja dolar in druge valute. Sočasno zmanjšuje tudi vrednost ameriškega dolga v svoji lasti. Še pred desetletjem, konec leta 2013, so imeli Kitajci v rokah za več kot 1.400 milijard dolarjev, danes pa skoraj polovico manj, okrog 775 milijard.
Vse to kaže, da so Kitajci danes precej trdneje odločeni, da bodo igrali na svetovnih finančnih trgih po svojih notah. Nekaj so k temu pripomogli tudi izven zahodnega sveta omajani temelji zaupanja v mednarodni denarni sistem (še posebej ob sankcijah, ki jih je zahod zaradi vojne uvedel proti Rusiji in pri tem zamrznil lep del ruskih sredstev v tujini), nekaj pa širša strategija, s katero so Kitajci razpršili svoje rezerve.
In kaj bo z zlatom? Samo iz trenutnega dogajanja bi težje potegnili jasno sporočilo, ali je zdaj čas za nakup plemenite kovine. Bolj se kaže, da je tudi zlato danes relativno volatilna naložba, na katero vplivajo številni dejavniki, in ne več »klasika za slabe čase«.
