Izbruh družbenopolitičnih trenj v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu v zadnjih mesecih je znova pokazal ranljivost razvitejših držav, ki so na področju preskrbe z energenti odvisne od proizvodnje in seveda nemotenega pretoka skozi infrastrukturo energetskega trga.
Če se je veliko časa posvečalo vprašanju pričakovanj glede ravni, ki jo lahko dosežejo cene surove nafte na svetovnem trgu, pa se je pravzaprav razmeroma malo časa posvečalo osnovnim razlogom v katerih tiči dobršen del nezadovoljstva prebivalcev Egipta, Tunizije, Libije in drugih držav v razvoju.
Letni bruto domači proizvod Egipta je bil po ocenah Mednarodnega denarnega sklada v letu 2010 2.771 dolarjev na prebivalca, v Tuniziji pa 4.160 dolarjev na prebivalca. Že na prvi pogled je jasno, da gre za zelo revni državi glede na svetovno povprečje. Na drugi strani se z odpiranjem svetovnega trga ustvarjajo priložnosti za ustvarjanje velikega bogastva za določene posameznike v omenjenih državah, ki imajo potrebne lastnosti za uspeh, bodisi po pravični, nasilni, koruptivni, diktatorski ali drugi poti. Pogosto na tak način nastajajo skupine izjemno močnih in bogatih posameznikov, ki imajo v lasti podjetja, ki so ponavadi v svojih panogah popolnoma vertikalno integrirana in tako dominantne, praviloma s prevladujočim tržnim položajem. Omenjeni posamezniki prek svoje moči na nek način posredno ali celo neposredno vladajo v svoji državi. V absolutističnem občutku vladanja pozabijo na vse večja nesorazmerja med svojim premoženjem in premoženjem povprečnega državljana, ki je izjemno reven v svetovnem pogledu. Tu je izhodišče osnovnega konflikta.
Zdi se, da je izziv za bližnjo prihodnost zagotoviti dovolj nemotene proizvodnje poljščin in hrane ...
Povprečni državljani se morajo hkrati soočati z integracijo svetovnih trgov osnovnih dobrin, med katere sodijo tudi poljščine in hrana. Trendi so v lanskem letu pokazali, da ob sicer zmerni a postopni rasti porabe po dobrinah kot so koruza, pšenica, soja, sladkor, kava in druge, nastaja vse manjši varnostni obseg zalog, ki bi ob sicer normalnih fluktuacijah letin zaradi variacij vremenskih pogojev zagotavljal stabilno raven cen. Tako so se cene nekaterih osnovnih poljščin kot so koruza, pšenica in soja močno podražile, rast pa se vsaj na tem segmentu trga po ocenah investicijske banke Goldman Sachs lahko pričakuje tudi letos. Tisti trenutek, ko je revna država neto uvoznik omenjenega blaga nastane težava. Dejansko mora sprejeti svetovno ceno in državljani, katerih košarica vsakodnevnih nakupov je v največji meri sestavljena iz prehranskim artiklov se soočijo z ostrim padcem realne kupne moči, kar jih lahko pahne na rob lakote, obupa, od tam pot do ulice ni več dolga. Zdi se, da je izziv za bližnjo prihodnost zagotoviti dovolj nemotene proizvodnje poljščin in hrane, da bo ta lahko umirila pritisk in ustavila rast cene na srednji rok, kompenzirala težje predvidljive vremenske razmere in absorbirala rast povpraševanja, ki izhaja iz rasti populacije in strukturnih sprememb v prehranjevalnih navadah zaradi migracij ljudi v urbana področja. Gre za vprašanje za kakšno ceno nahraniti cel svet?
