Samo še dobra dva meseca nas ločita od začetka evropskega nogometnega prvenstva v Nemčiji. Na EURO 2024 se ne pripravljajo le nogometaši in navijači, ampak tudi sponzorji. Med znamkami, katerih logotipi in sporočila se bodo bleščali na reklamnih panojih ob zelenicah, bo tudi ena avtomobilska. Uganete, kateri proizvajalec bo v Nemčiji, domovini najmočnejšega evropskega gospodarstva, paradnem konju avtomobilske industrije – in nogometni velesili – oglaševal svoje modele? Volkswagen, Audi, BMW, Mercedes? Pravilni odgovor je kitajski BYD.
Kitajci na prvem mestu
BYD-jevo sponzorstvo na, če si sposodimo nogometni izraz, »vročem gostujočem terenu« je simboličen dokaz, kako so se premešale karte v svetu elektrike. Časi, ko so si pri koncernu Volkswagen zadovoljno meli roke ob prodaji na Kitajskem in ko je Elon Musk zmagoslavno odprl Teslino tovarno Gigafactory 3 v Šanghaju kot eno svojih oporišč za svetovno prevlado, so minili. Kitajski proizvajalci, ki v domovini pospešeno elektrificirajo ponudbo in izrinjajo konkurenco z nizkimi cenami, že nekaj časa odkrito osvajajo tudi druge države in celine.
BYD (ime je kratica za »Build Your Dreams«) kot trenutno prvi v vrsti kitajskih proizvajalcev je v zadnjem četrtletju po prodaji električnih vozil prvič prehitel dotlej nedotakljivo Teslo in postal globalna številka ena. Sočasno pa z velikimi koraki vstopa na evropski trg. Svoje modele prodaja tudi v Nemčiji. Svojo tovarno bo gradil na Madžarskem. Medtem ko berete ta članek, pa pluje proti Evropi tudi prva lastna BYD-jeva tovorna ladja, posebej izdelana za transport vozil. Na tej je pošiljka »do 7.000« (natančne številke niso razkrili, je pa to kapaciteta ladje) električnih avtomobilov in je še en znak, da so Kitajci na poti – spet po nogometno – v kazenski prostor in pred vrata nasprotnika.
Za električni trajnostni prehod potrebujemo ogromno materiala.
Dogodki na avtomobilskem trgu so le del večje zgodbe v tektonskih globalnih premikih, imenovanih prehod na trajnostno energijo. Električna revolucija s pridobivanjem energije iz trajnostnih virov, hramba, upravljanje in njena uporaba je tema, ki bo skrojila našo prihodnost. Posebej v Evropi se zdi, da je pot zelo jasno začrtana. Stara celina naj bi do leta 2050 postala podnebno nevtralna. Povsod po kontinentu se nameščajo solarni paneli. Skupna zmogljivost sončnih elektrarn se je v letu 2023 v primerjavi z 2022 povečala kar za 40 odstotkov. Povprečno se namesti vsak dan v Evropi več kot 300.000 solarnih panelov.
In od kod prihajajo paneli? Velika večina, po nekaterih ocenah več kot 90 odstotkov, s Kitajske. Tamkajšnji proizvajalci ponujajo izdelke po nižjih cenah. V EU se zato seveda prižigajo tudi rdeče lučke. Domači proizvajalci težko konkurirajo azijskim. Politiki stikajo glave in razpredajo, kako se odzvati. Nekateri se zavzemajo za poseg na trg in zaščitne ukrepe za ohranitev (tudi) domače produkcije ter iščejo načine, kako ustaviti azijski osvajalski prihod na evropske trge. Drugi pa opozarjajo, da je ta vlak že odpeljal. Evropejci si z vsemi močmi prizadevamo za hiter prehod k trajnosti, za kar seveda potrebujemo velikanske količine panelov, hranilnikov in drugih izdelkov. Tako je konec lanskega leta celo nemški gospodarski minister odločevalce v EU opozoril, da bi morebitne omejitve ali dodatne obdavčitve uvoženih produktov za fotovoltaiko močno upočasnile širjenje trajnostne energije.
Kje natančno so izdelani sončni paneli – in ali je to za kupca sploh pomembno?
Danes še nihče ne ve, kaj se bo zgodilo v pisarnah Evropske komisije ali kako bo morda dvigalo roke 705 poslancev v Evropskem parlamentu. Tudi če se odločijo za zaščito proizvajalcev v EU, se bodo soočili s številnimi vprašanji. Na primer: kdaj se bo panel štel za evropskega? Navsezadnje tudi proizvajalci v EU komponente za svoje izdelke uvažajo – s Kitajske.
Kupci na trgu pa medtem ne čakajo na to, kaj se bodo dogovorili odločevalci ali kako bodo določila zapisali birokrati. Na trgu šteje tisto, kaj je dobro za kupca ali uporabnika. Doslej se je izkazalo, da so uvoženi paneli lahko vsaj enako kakovostni in ob tem občutno cenejši. In če kupci ugotovijo, da se jim sončna elektrarna tudi splača, ne pa da jo gradijo, ker je to v skladu s predpisi ali zavezami, potem je realnost taka, da so le redki pripravljeni iz »domoljubnih« vzgibov kupovati panele doma – še posebej, če so pod pokrovom tudi tu deli iz uvoza.
Na izredno dinamičnem trgu bodo ključni cene, dobavljivost in zanesljivost.
Bolj kot na trg proizvajalcev se zato morda danes splača pogledati proti trgu ponudnikov. Tam zmagujejo tisti, ki imajo neposreden dostop do produkcije solarnih panelov in druge opreme, utečene distribucijske poti, lastno zalogo, razdelano logistiko, s katero lahko izdelke hitro dobavijo partnerjem, ter razvejano prodajno mrežo.
Takim podjetjem se obetajo lepi donosi, zanimiva pa so tudi za vlagatelje.
Tudi za vas? Najlažje bo, če se o tem prepričate v pogovoru s strokovnjaki.
