Dejstvo je, da so razmere na hitrorastočih trgih zelo resne.
»Dokler je dovolj delovnih mest, dokler dohodek gospodinjstev raste z enako stopnjo rasti kot bruto domači proizvod in dokler se okolje ves čas izboljšuje, je taka stopnja rasti zadovoljiva.« S temi besedami je kitajski premier Li Keqiang na Svetovnem gospodarskem forumu v kitajskem Dalianu predstavil pogled političnega vodstva na upočasnjevanje kitajske gospodarske aktivnosti. Ob tem je še izpostavil, da Kitajska ni izvor tveganja za svetovno gospodarstvo, temveč gonilna sila rasti.
Vprašamo se lahko, zakaj potem investitorji po svetu trepetajo pred upočasnjevanjem Kitajske, zakaj je v svoji utemeljitvi o ohranjanju nespremenjene višine obrestnih mer celo Janet Yellen kot enega izmed glavnih razlogov navedla globalne razmere (beri negotovost glede razmer na Kitajskem). Zakaj je »mikro devalvacija« kitajskega renminbija prejšnji mesec marsikomu pognala strah po žilah in med drugim povzročila večje padce valut drugih hitrorastočih držav? Zakaj večina analitikov meni, da je ena glavnih nevarnosti za stabilnost svetovnega gospodarstva ravno upočasnjevanje kitajskega gospodarstva?
Banka za mednarodne poravnave (BIS), poznana kot banka centralnih bank, v svojem četrtletnem poročilu opozarja, da so borzni pretresi na hitrorastočih trgih v zadnjem času zgolj simptom neravnovesij, ki so se zaradi rekordno nizkih obrestnih mer nakopičili v zadnjih letih. Hitrorastoče države in ekonomski subjekti v teh državah so se v zadnjih letih izrazito zadolževali v tujih valutah. Pri družbi CreditSights so z analizo velikosti čezmejnega posojanja glede na višino izvoza in analizo zadolževanja podjetij v tuji valuti na podlagi strukture obvezniškega indeksa Bank of America Merrill Lynch ocenili velikost problema. Hkrati pa so tudi identificirati države, ki so v letih debelih krav premalo pazile na svojo »linijo«.
Izstopa Brazilija z več kot 160-odstotnim razmerjem zadolževanja v tuji valuti glede na izvoz blaga in storitev, pri čemer je velik del privatnega zadolževanja posledica zadolževanja energetskih podjetij, ki imajo zaradi nizkih cen energentov že tako ali tako težave. Na lestvici sledi Turčija s približno 110-odstotnim razmerjem med dolgom v tuji valuti in izvozom. Verjetno ni presenetljivo, da je ena od bonitetnih družb obema državama v zadnjem času znižala bonitetno oceno.
Na tej lestvici ranljivih je Kitajska šele pri repu s približno 25-odstotnim deležem tujega zadolževanja. Tudi kitajska valuta je zgolj minimalno izgubila na vrednosti proti evru in dolarju in se po padcu niti približno ne more kosati s 30-odstotno izgubo brazilskega reala proti ameriškemu dolarju ali 17-odstotnim padcem turške lire proti evru.
Od kje se potem napaja ta strah glede Kitajske? Brez dvoma je del nelagodja investitorjev moč pojasniti s težavami razvijajočih se držav glede sposobnosti plačila dolga v tuji valuti. Glede na to, da so zaradi devalvacije kitajske valute številne države prisiljene v konkurenčno razvrednotenje lastne valute in da so padajoče cene surovin in energentov praviloma slabe za gospodarsko aktivnost večine hitrorastočih držav, je strah glede upočasnjevanja svetovnega gospodarstva razumljiv.
Pri celovitem razumevanju razmer na hitrorastočih trgih pa je pomembno omeniti tudi odliv kapitala iz teh držav. Bloomberg poroča, da naj bi v avgustu Kitajsko »zapustilo« kar 141,66 milijarde dolarjev kapitala, kar je nov rekordni beg investitorjev. Najverjetneje pa gre pri odlivu kapitala za kombinacijo vračanja dolga v tuji valuti s strani kitajskih podjetij, bega investitorjev iz kitajskih naložb in pa tudi sklepanja depozitov v tuji valuti s strani domačih subjektov. Predvsem slednje je neke vrste nezaupnica domači monetarni ureditvi in kaže na rastoče nelagodje tudi znotraj same Kitajske. V dveh letih so se depoziti v tuji valuti na Kitajskem zvišali za približno 45 odstotkov, kar je največja rast, če ne upoštevamo Tajske. Na drugi strani pa kitajsko centralno banko slabitev domače valute sili v intervencije, s čimer se zmanjšujejo njihove devizne rezerve. V zadnjem letu so se devizne rezerve na Kitajskem znižale za 7,9 odstotka, v Aziji pa je Kitajsko pri rangu padca deviznih rezerv prehitela le še Malezija (24,5 odstotka).
Dejstvo je, da so razmere na hitrorastočih trgih zelo resne. Upadanje gospodarske rasti, visok dolg podjetij in gospodinjstev, rastoče nezaupanje v domačo monetarno ureditev zaradi padanja vrednosti valut in odliv s teh trgov marsikateremu investitorju krati spanec. Droga (nizke obrestne mere in enormna globalna likvidnost), ki so jo prekupčevalci (svetovne centralne banke) do sedaj zagotavljali krhkim gospodarstvom, očitno ustvarja resne težave odvisnikom (gospodarstvom hitrorastočih držav). Nadaljevanje po tej poti bi zgolj poslabšalo ekscese. V primeru prenehanja dostave mamil pa bi prišlo do hude abstinenčne krize, ki bi lahko resneje zamajala cel svet.
