Pol leta po tistem, ko je Ciper zaprosil za deset milijard evrov vreden paket pomoči, je gospodarstvo države na kolenih. Brez službe je že skoraj petina aktivnega prebivalstva. Uradniki evropske komisije pa zatrjujejo, da niso del problema, ampak rešitev.
Še ne 30-letna Irene pravi, da ima srečo. Pred nekaj meseci se je vrnila iz Grčije, kjer sta s fantom ostala brez dela. Službo je našla v kavarni v Nikoziji, slabih trideset metrov od barikad in porušenih hiš, znanih pod imenom »zelena črta«, ki že skoraj štirideset let ločuje Ciper na dva dela.
»Dolgujejo mi plačo za prejšnji mesec, ampak bom že potrpela. Veliko mojih prijateljev je brez službe. Tisti, ki delajo, čakajo na plačo tudi po več mesecev. Tukaj za nas mlade ni prihodnosti,« pove Irene, ena od številnih mladih, ki se na finančno zlomljenem otoku preživlja iz meseca v mesec, a je uradne statistike (še) niso zajele. Sedem mesecev po tistem, ko se je pok bančnega balona na Cipru končal z zaprosilom za 10 milijard evrov vreden reševalni paket in prihodom trojke, je gospodarstvo te članice EU klinično mrtvo. BDP se bo po napovedih samo letos skrčil za 8,7 odstotka, brez dela je uradno že več kot 70.000 ljudi, kar je skoraj petina aktivnega prebivalstva, in 40 odstotkov mlajših od 24 let. »Ne štejem več, koliko prijateljev in znancev se je izselilo,« pojasni Irene, ki je končala fakulteto za igralstvo, pred leti pa se je na Cipru preživljala s poučevanjem.
Skriti za modro zastavo z rumenimi zvezdicami
Je kriza res tako huda? In zakaj se je vsaj na prvi pogled na ulicah Nikozije ne vidi, jo vprašam. »Poglejte trgovine, ki se zapirajo. Brezdomcev in lačnih ne boste videli, ker nas še rešujejo tradicionalne družinske vezi. Ljudje si pomagajo. Ampak vidim, kam to gre. Bila sem v Grčiji, ko se je začela kriza. Takrat so ljudje dve ali tri leta še živeli s prihranki. Potem je zmanjkalo. Srednji sloj je izginil, brezposelni pa so začeli brskati po smetnjakih,« razloži Irene.
Slabih deset minut vožnje od starega mestnega jedra Nikozije je razpoloženje popolnoma drugačno. V hiši EU se zbirajo uradniki evropske komisije, pristojni za Ciper, in njihovi kolegi s tukajšnjega predstavništva. Uradnih izjav ne želi dajati nihče. Še manj se uradniki, ki za anonimnostjo nekoč slavljene institucije sprejemajo ukrepe, usodnega pomena za okoli 800.000 prebivalcev Cipra, pustijo fotografirati. A v neformalnih razgovorih zanje dvomov ni. »Ciper je na dobri poti. Zelo dobro izpolnjuje ukrepe iz programov, h katerim se je zavezal ob pridobitvi pomoči. Ciprsko gospodarstvo se hitro prilagaja,« pojasni eden od uradnikov. Njegov kolega v državi, ki je v vojni leta 1974 izgubila skoraj 40 odstotkov ozemlja, še posebej rad uporablja vojaško terminologijo: »S fiskalne fronte prihajajo dobre novice. Z novo obdavčitvijo premičnin bo Ciper samo letos zbral 120 milijonov evrov. Tudi varčevalni ukrepi delujejo.«
Tudi obisk v javni bolnišnici se plača
A živeti na Cipru je danes precej težje kot pred letom dni. Zaradi omejitev pretokov kapitala, ki jih je ciprska vlada uvedla po propadu druge največje banke, Laiki, lahko državljani Cipra danes v poslovalnicah bank na dan dvignejo do največ 300 evrov gotovine. Kljub posegom v socialne transferje je luknja v blagajni zavoda za zaposlovanje presegla 50 milijonov evrov. Za obisk pri osebnem zdravniku v javni bolnišnici morajo Ciprčani po novem plačevati tri evre, pri zdravniku specialistu pa še enkrat toliko. Do deset evrov stanejo doplačila za zdravila ob predložitvi recepta, prav toliko tudi oskrba na urgenci. Plače javnih uslužbencev so v povprečju padle za osem do deset odstotkov.
»Ja, poznam za vse te podatke,« precej nejevoljno eden od uradnikov odgovori na vprašanje, kako so lahko v evropski komisiji, Evropski centralni banki in Mednarodnem denarnem skladu zadovoljni z reševalnim načrtom, če se ciprsko gospodarstvo in družba sesuvata sama vase pred njihovimi očmi: »Ampak stvari lahko pogledamo tudi z drugega zornega kota. Če programa ukrepov ne bi bilo, Ciper kot država morda sploh ne bi več obstajala.«
»Preživeli smo vse. Počutili smo se varno.«
In prav močno zavedanje, da se je država v težave spravila sama, je bržčas krivo za to, da na Cipru od začetka drastičnih rezov v porabo tako rekoč ne beležijo večjih javnih protestov. »Res je, da je težko, ampak za večino tega krivim prejšnjo koruptivno vlado (vodili so jo socialisti, op. p.). Trojka zdaj popravlja njene napake. Logično je, da hočejo nekaj v zameno, če nam posojajo denar,« meni eden od lastnikov slaščičarne, streljaj od mejnega prehoda na osrednji nikozijski aveniji Lidras. »Kot država smo rasli 34 let. Preživeli smo vojno in naftne šoke. Počutili smo se varno. Ko smo se pridružili EU, je vse eksplodiralo, zaslepljeni pa nismo izpeljali reform, ki bi nam povečale konkurenčnost,« je prepričan ekonomist in nekdanji državni sekretar v ciprski vladi Symeon Matsis.
Tudi Irene krivi ljudi na Cipru: »Sama si nisem ustvarila ničesar. Vrsto let pa so številni lepo živeli od denarja, ki je prišel od drugod, si kupovali hiše, drage avtomobile in jahte.« A prst odgovornosti tik ob najbolj schengenski meji v Uniji uperi tudi v njo. »Nekaj bo treba spremeniti na ravni EU. V območju evra je sedemnajst držav z različnimi gospodarstvi, zato vseh ni mogoče reševati z istim receptom. Kako, da tega nočejo razumeti?« doda.
