Španija je pred medgeneracijsko vojno

Danes je v primežu zahtev fiskalnih zavez, ki jih je dala Uniji, bonitetnih agencij, ki ji znižujejo ocene, nove recesije, bančnega krča in visoke brezposelnosti. O tem smo se le nekaj dni pred novim valom protestov, ki je Madrid zajel v soboto, pogovarjali s profesorjem ekonomije na madridski Univerzi Carlos III Salvadorjem Ortigueiro.

Gospod Ortigueira, kaj je šlo narobe v Španiji?

Največja težava je bila prevelika usmerjenost gospodarstva v zgolj en sektor, to je gradbeništvo. V letih nepremičninskega balona je bil to daleč najhitreje rastoča panoga. Pred sedmimi leti smo v Španiji na letni ravni zgradili kar dve tretjini od vseh novih hiš v EU. Posojila so bila poceni, nemške in evropske banke so vlagale milijarde evrov, s čimer so ustvarjali balone. Politiki in poslovneži so si dolgo zatiskali oči. Čeprav so cene nepremičnin letno rasle od 25 do 30 odstotkov, so zatrjevali, da ne gre za balon, ampak za del procesa približevanja evropskemu gospodarstvu, saj je bil BDP Španije na prebivalca dolga leta precej nižji kot v drugih državah. Če si revnejši, imaš pač večjo mejno produktivnost in višji donos na kapital. Cene hiš in stanovanj so tako primerjali s tistimi v Parizu in Londonu, ki so bile še vedno višje. V petih letih je zaradi rastočih plač v Španijo prišlo še pet milijonov priseljencev, ki so prav tako potrebovali stanovanja.

Kaj se je zgodilo potem?

Ljudje so si v dobrih časih zaradi stanovanjskih posojil nabrali ogromne dolgove. Največja težava Španije tako ni javni dolg, ampak zadolženost gospodinjstev in podjetij. Ko je balon tudi zaradi umika tujega kapitala počil, so cene padle, ljudje pa so ostali s hipotekami, ki jih niso mogli odplačevati.

Zakaj je Španija v zlatih časih še pomagala napihovati balon z velikimi gradbenimi projekti, ki so se kasneje izkazali za nasedle naložbe?

Ko gospodarstvo raste, ima proračun več prihodkov, ker avtomatično pobere več davkov. Še pred nekaj leti je imela Španija proračunski presežek, fiskalna disciplina pa ni bila težava. Že v devetdesetih letih se je na veliko gradilo avtoceste, vedno več denarja pa se je porabljalo za socialne transferje. Tako smo recimo sprejeli zakon, ki je omogočil proračunske prejemke skrbnikom starejših, četudi je šlo za sorodnike. Še enkrat pa naj poudarim, da do krize v Španiji ni prišlo zaradi fiskalne nediscipline in javnih financ. Daleč najpomembnejši vzrok je pok nepremičninskega balona, katerega posledica je ogromni dolg zasebnikov in bank. Te so ostale z milijoni stanovanj, ki jih v bilancah še vedno večinoma knjižijo po starih, visokih cenah. Vlada jih je pred kratkim z zakonom zavezala k popravkom vrednosti naložb, oblikovanju rezervacij v višini 60 odstotkov vrednosti slabega posojila in 20-odstotnemu pokritju njegove vrednosti s kapitalom.

Vrniva se v leti 2007 in 2008, ko je balon začel pokati. Zakaj je bil to za Španijo takšen šok? Bila so namreč znamenja, da se bo to prej ali slej zgodilo.

Tudi po zlomu nepremičninskega trga v ZDA in kasnejšemu izbruhu finančne krize marsikomu v Španiji še vedno ni bilo jasno, kaj se dogaja. Tako tedanji predsednik vlade (José Luis Rodríguez Zapatero, op. p.) kot opozicija nista verjela, da bo imela kriza pomembne učinke. Vsi so pričakovali le manjši zastoj v rasti, ne pa recesije. Tako smo krizo dočakali povsem nepripravljeni, s trgom dela, razdvojenim na dve skupini ljudi. Medtem ko imata dve tretjini zaposlenih še danes pogodbe za nedoločen čas, preostala tretjina dela na začasnih pogodbah, ki jih lahko delodajalci kadar koli prekinejo. Ker je bilo torej za podjetja predrago odpuščati zaposlene z dolgoročnimi pogodbami, so vso ceno krize v prvih mesecih plačali ljudje iz druge skupine. Med njimi je največ mladih, slabo izobraženih, ki so pretežno delali v gradbenem sektorju. Šlo je za prvi val, ki je stopnjo nezaposlenost dvignil na 20 odstotkov. V zadnjih tednih so z reformo delovne zakonodaje, ki je znižala stroške odpuščanj, prišli na vrsto tudi zaposleni s trdnejšimi pogodbami. V Španiji je tako danes brez dela skoraj šest milijonov ljudi, od tega trije milijoni prejemajo nadomestila za brezposelnost, ki državo na leto stanejo že 13 milijard evrov, trije milijoni ljudi pa so brez prihodkov.

Na zunaj se položaj zdi protisloven. Španija je v gradnjo infrastrukture na veliko vlagala v dobrih časih. Zdaj, ko bi gospodarstvo to nujno potrebovalo, pa tega ne sme početi zaradi fiskalnih zavez.

To ni običajna kriza. Namigujete na keynesijansko teorijo, ampak ta tudi v tej krizi sama kot taka ne zadošča. Večje zapravljanje namreč pomeni večje zadolževanje, pri čemer je strošek zadolževanja za Španijo že zdaj zelo visok. V običajni krizi bi se država, če bi njen finančni sektor deloval normalno, lahko zadolževala ceneje, a zdaj mislim, da si tega ne more privoščiti.

Toda španski javni dolg uradno še vedno znaša le 68 odstotkov, kar je precej manj od drugih problematičnih držav in celo Nemčije?

K temu morate dodate še dolg gospodinjstev, podjetij in bank, s katerim skupni dolg Španije presega 300 odstotkov BDP.

Kaj torej lahko vlade držav v dolžniški krizi na splošno storijo v položaju, ko se od znotraj spopadajo s krhanjem socialnega miru, na zunaj pa imajo zvezane roke?

Najprej morajo vrniti zaupanje. To je mogoče le s kombinacijo ukrepov. Najprej s strukturnimi reformami. Seveda je potrebno tudi varčevati in zapravljati manj, a to ne sme biti cilj sam po sebi. Ključno je ustvariti temelje za prihodnost, ki so zdaj porušeni. Ne smemo razmišljati le za leto dni naprej in za vsako ceno vztrajati pri modelu, ki se je dokazano izpel. Petodstotne gospodarske rasti, ki smo jo ustvarjali pred krizo, ne bomo več dosegali, ker glavnega motorja ni več. V gradbeništvu in nepremičninskem sektorju je pred krizo delalo več kot 20 odstotkov vseh zaposlenih. Vlogo javnega sektorja in financ bomo morali osmisliti na novo. Kljub luknjam v zdravstvenem sistemu šele zdaj v državi uvajamo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. V zadnjih letih smo na veliko subvencionirali nekatera delovno intenzivna podjetja in panoge, zgolj zato, da smo prelagali njihove probleme in umetno zniževali brezposelnost. Več moramo vlagati v izobrazbo, ker je naša delovna sila preslabo izobražena. Imamo ogromno mladih, ki so zaradi želje po lahkem zaslužku v gradbeništvu pri 16 letih zapustili srednjo šolo. Ta kriza bo nepovratno in morebiti celo trajno vplivala na celotno generacijo mladih. O tem moramo razmišljati, preden bomo zaprosili Evropsko centralno banko (ECB) za likvidnostno injekcijo ali kogar koli drugega za pomoč.

Bo Španija to morala storiti?

Za zdaj bi rekel, da ne. Verjamem, da je Španija prevelika, da bi padla, in da bodo finančni trgi prepoznali voljo do reform. A ekonomija je edina znanost, ki temelji na pričakovanjih, zato lahko gredo stvari kasneje slabše, kot se morda trenutno zdi.

Govorite o rešitvah na dolgi rok. Si jih Španija ob tolikšnem številu brezposelnih sploh lahko privošči, saj ji lahko v rokah raznese socialno bombo?

To je dobro vprašanje. Ljudje si pomagajo na različne načine. Nihče v Španiji sicer dejansko ne verjame, da šest milijonov ljudi ne dela nič, saj je delež črne ekonomije v državi zelo visok (po nekaterih ocenah celo 21 odstotkov BDP, torej okoli 300.000 milijonov dolarjev). Te ljudi bo ob omrtvičenem gospodarstvu in rigidnih kolektivnih pogodbah, ki so jih vlade sklepale s sindikati, težko vključiti nazaj na trg dela. Pri tem je dodatna težava, da je kriza najbolj prizadela mlajše od 35 let, od katerih je uradno brezposelna kar polovica.

To se sliši kot začetek medgeneracijske vojne.

Se strinjam. Poglejte, kako lahko sindikati govorijo o solidarnosti, če imajo starejši zaposleni zaradi kolektivnih pogodb vse pravice, mladi pa nobenih? Vas zanima, zakaj v Španiji še ni prišlo do socialne revolucije? Edini razlog je, da so svoje oddelale družine kot osnovne celice španske družbe. Tridesetletniki brez dela in pravic živijo doma, vzdržujejo pa jih starši, ki so si na trgu dela izborili zelo dober položaj, saj jim delodajalec tako rekoč ne more poseči v pravice. Tudi zato ne razumem, zakaj mladi protestirajo skupaj s sindikatom. Zakaj ne zahtevajo pravičnejše delitve dohodkov tako, da bi si lahko sami ustvarili premoženje? Mladim z izobrazbo tako ostane le beg v Nemčijo, Francijo in ZDA. Ne gre za spontan odliv, nemške oblasti so prišle v Madrid in povedale, kakšne kadre želijo. V Nemčijo odhajajo predvsem inženirji, trenutno najbolj iskan poklic v Španiji pa je učitelj nemščine.

Če torej malo poenostavimo: medtem ko Nemčija Španiji vsiljuje fiskalne zaveze in strogo varčevanje, ji obenem jemlje tudi možgane.

Ne želim o tem razmišljati na ta način. Največja napaka EU je, da je ustvarila monetarno unijo brez fiskalne unije. Eno brez drugega ne gre. Nekdo bo v isti monetarni uniji vedno moral plačati, če bodo fiskalne politike šle vsaka v svojo smer.

Ampak, ali je monetarna unija 17 različno razvitih držav, ki rastejo z različnimi hitrostmi, a za vse velja ista obrestna mera, na dolgi rok sploh vzdržna?

Je, a potrebujemo vsaj neko osnovno koordinacijo fiskalnih politik, neka enotna pravila, ki bodo veljala za vse. Vlade bi morale denar porabljati pametneje, z nekim premislekom, kaj se jim izplača ali kaj ne. Ker nimajo več svoje valute, jim ostane le zmanjševanje plač in spodbujanje gospodarstva na različne načine. Kdor ve, da ga bo nekdo drug vedno rešil iz težav, bo vedno pripravljen moralno hazardirati. V Španiji smo svoj čas verjeli, da smo bogatejši od Nemcev, zdaj se moramo sprijazniti, da rasti vsaj še letos ne bo (Španija naj bi letos ustvarila od 1,7 do 2 odstotka negativne gospodarske rasti, op.p.)

Je zgolj naključje, da so v največjih težavah države, ki so se EU pridružile šele v drugem valu, torej v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, in skušale z očitno prevelikimi koraki dohiteti "stare" članice? Kaj ima Španija skupnega z Grčijo, Portugalsko ali Italijo? Bi lahko govorili o vzorcu?

No, Italija ni imela diktature, če odštejemo Berlusconija (smeh). Ne, vzorca ne vidim. Težava je v tem, da te države tudi po vstopu v EU niso vzpostavile nekaterih institucij. Ne le nadzora nad porabo, ampak v grškem primeru recimo pri pobiranju davkov. Španija je šele v krizi prvič po letu 1979 spremenila ustavo tako, da je vanjo zapisala, da bi moral biti strukturni primanjkljaj enak nič.

Zaradi krize več kot pol manj bank

Največja težava španskega bančnega sektorja niso največje banke (Santander, BBVA), ampak deželne banke in hranilnice (cajas, caixas), kar daje krizi v Španiji tudi ob dejstvu, da želi vlada v Madridu znižati proračune domnevno preveč potratnim regionalnim vladam, dodatno razsežnost.

Da, cajas so bile v lasti regij in mest. Na veliko so financirale gradbene projekte, tudi s stoodstotnim finančnim vzvodom in pogosto tudi zunaj regionalnih meja. Pred krizo jih je bilo več kot 40, zdaj jih je zaradi zahtev centralne banke po kapitalski ustreznosti že več kot pol manj. V državi je velika razprava o tem, ali in kako naj jih ta rešuje.