Vsakoletna monsunska deževja dobesedno ohromijo indijski infrastrukturni sistem. Obilica dežja zaradi neustrezne komunalne opremljenosti, poplavlja ceste in prisili lastnike avtomobilov, da svoje železne konjičke zapustijo na in ob cestah.
Ker reke prestopajo pragove, je ohromljen tudi železniški promet, da o odpadnih vodah, ki prodirajo iz preobremenjenega kanalizacijskega omrežja, niti ne govorimo. Starejše, vsega hudega vajene generacije ob tovrstnih dogodkih zgolj skomignejo z rameni, medtem ko nova generacija, ki soustvarja hitrorastoče gospodarstvo Indije, vedno glasneje izraža nezadovoljstvo glede slabega stanja infrastrukturnega sistema države.
V Indiji se pričakuje infrastrukturna renesansa
Pomanjkljiva in neustrezna infrastrukturna opremljenost države pa poleg prebivalstvu povzroča preglavice tudi podjetjem in celo ogroža prihodnji gospodarski razvoj države. Vedno močnejši val nezadovoljstva je končno pritegnil pozornost političnih veljakov, ki bi si z infrastrukturno posodobitvijo pridobili politične točke pri nezadovoljnem prebivalstvu, hkrati pa bi državi, po zgledu Kitajske omogočili nadaljevanje močnega trenda rasti tudi v prihodnje. Za hitro primerjavo obeh držav velja povedati, da Kitajska za infrastrukturo namenja približno 20 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), medtem ko Indija za tovrstne projekte letno nameni zgolj 6 odstotkov BDP. Večina analitikov ocenjuje, da bi morala Indija, če želi nadaljevati s trenutnim trendom gospodarske rasti, izdatke za infrastrukturo dvigniti na čez 10 odstotkov BDP.
Skladno s tem naj bi Indija v naslednjih petih letih za infrastrukturne projekte namenila kar tisoč milijard ameriških dolarjev, kar predstavlja čez 60 odstotkov (po podatkih za 2010) celotnega današnjega BDP države. Primerjajte to z »zgolj« 700.000 milijardami državnih pomoči, ki so jih ZDA med zadnjo krizo namenile svojim finančnim inštitucijam, in ugotovili boste, da so si Indijci zastavili izjemno ambiciozen načrt, s potencialno zelo velikimi vplivi na gospodarski razvoj. Poleg te vrtoglave vsote, ki že sama po sebi pritegne pozornost vlagateljev, pa je pomemben tudi način financiranja projektov. Zaradi velikosti izdatkov za financiranje infrastrukturnih projektov bo morala Indija nekoliko omiliti dosedanja (zelo močna) protekcionistična načela, ki so omejevala vstop zasebnim (predvsem tujim) vlagateljem v lastniške strukture infrastrukturnih podjetij. Pri sofinanciranju projektov se bo država zanašala predvsem na participacijo velikih tujih institucionalnih vlagateljev, kar bo tujim investitorjem odprlo vrata v do sedaj večinoma nedostopen infrastrukturni sektor in hkrati pripomoglo k hitrejšemu razvoju domačega kapitalskega trga.
Sanje o bogatejši Indiji se počasi uresničujejo
Največ pozornosti bo v prvi fazi posvečeno transportni infrastrukturi, cestam, železnicam, letališčem in predvsem pristaniščem, ki so ključnega pomena za neoviran pretok trgovinske menjave z zunanjim svetom in kot take ključnega pomena za prihodnjo gospodarsko rast. Visoko na lestvici je tudi posodobitev urbane infrastrukture in do sedaj zelo nezanesljivega električnega omrežja. Sanje o bogatejši Indiji in s strani zahodnih korporacij težko pričakovanemu oblikovanju srednjega sloja, se počasi uresničujejo, pomembno vlogo v tem procesu pa predstavlja tudi začetek posodobitve infrastrukturnega sistema države.
