Medtem ko Rusija pritiska na slovensko vlado, da privoli v gradnjo plinovoda Južni tok mimo pravil EU, Gazprom po letu dni še ni predložil pogodbe o tranzitu plina skozi Slovenijo, ki bi omogočila začetek pogovorov o financiranju projekta.
Leto dni po uradnem začetku projekta plinovod Južni tok še vedno ni jasno, kdaj bo Gazprom predložil pogodbo o tranzitu plina skozi cevi v Sloveniji.
Gre za dokument, ključen za nadaljnji razvoj milijardo evrov vrednega plinovoda. K predložitvi te pogodbe se je Gazprom zavezal novembra lani, ko je v Moskvi z družbo Plinovodi podpisal sklep o končni investicijski odločitvi. Tudi zato je na mestu vprašanje, zakaj so v Rusiji diplomatsko in lobistično pritisnili na Slovenijo, naj privoli v gradnjo plinovoda mimo pravil EU, še preden so izpolnili eno od ključnih zavez iz dogovora s Plinovodi. To bi lahko pred obiskom v Moskvi povečalo tudi manevrski prostor predsednice vlade Alenke Bratušek. Ta bi lahko Sloveniji z zahtevo po predložitvi pogodbe o tranzitu plina, ki bi razjasnila tudi podrobnosti načina financiranja projekta Južni tok, in izpolnitvijo drugih zahtev iz lanskega sporazuma v pogovorih z Moskvo kupila vsaj nekaj mesecev. Pri tem bo lahko upala, da bosta morda Rusija in evropska komisija v tem času morda sklenili dogovor, ki bi breme spopada za energetsko obvladovanje srednje Evrope umaknil s hrbtov držav članic Unije.
Zakaj je tranzitna pogodba ključna za Južni tok?
Podatki o količinah in »časovnici« plina, ki ga bo Gazprom skozi Slovenijo dobavljal v Italijo, so pomembni zaradi vsaj dveh razlogov. Prvič, z njimi bodo lahko v Plinovodih dokončali nadgradnjo študije o tehnični izvedljivosti projekta. To so v družbi Plinovodi pripravili že v začetku leta 2011, Gazprom pa jo je vključil tudi v svoj »skrbni pregled« kopenske trase plinovoda med bolgarsko črnomorsko obalo in Italijo. Uradni dokumenti za zdaj navajajo le podatek, da bo letna tranzitna zmogljivost slovenskega dela Južnega toka znašala okoli 25 milijard kubičnih metrov plina. Tako je določil aneks k sporazumu o ustanovitvi podjetja Južni tok Slovenija, ki sta ga v začetku lanskega leta podpisala direktor Plinovodov Marjan Eberlinc in prvi mož Gazproma Aleksej Miller. Eberlinc za komentar ni bil dosegljiv.
Drugi pomen pogodbe o dobavi je povezan s pogovori o financiranju gradnje Južnega toka v Sloveniji. Podrobnosti tega so za zdaj zavite v meglo. Po naših podatkih za zdaj obstaja načelen dogovor o tem, da bo 70 odstotkov vložka prispevalo podjetje Južni tok Slovenija, preostalih 30 odstotkov pa v enakih deležih Gazprom in Plinovodi. Toda težava je, da je Južni tok Slovenija v tem trenutku »speče« podjetje, ki nima ne premoženja ne zaposlenih. Njegov ključni vir prihodkov v prihodnjih letih bodo tako imenovane tranzitne tarife od plina, ki bo potoval do Italije. A njihova višina ostaja nejasna prav zaradi dejstva, da slovenska stran v rokah še nima pogodbe o tranzitu.
Tudi zato velja pogledati primerjavo z Bolgarijo, članico EU, kjer bo začetek kopenske trase Južnega toka. Ta država se je pred dnevi z Gazpromom dogovorila, da bo 3,5 milijarde evrov vredno gradnjo na svojem ozemlju financirala s 620-milijonskim vložkom njene državne družbe BEH. Ta bo zato pri Gazpromu najela posojilo, ki ga je ruski energetski velikan zavaroval z bodočimi prihodki od tranzita. Ti bodo po napovedih od leta 2018 na letni ravni znašali 715 milijonov evrov. Že včeraj smo poročali, da Bolgarija za razliko od Slovenije, ki to namerava storiti, evropske komisije ni zaprosila, da Južnemu toku na njenemu ozemlju odobri status izjeme, ki bi dostop do plinovoda omogočal preostalim konkurentom na trgu. O tem sta se Sofija in Gazprom dogovorila kar sama.
Igra Moskve vse tveganje prenaša na Slovenijo
Iz tega je torej mogoče domnevati, da v Moskvi s predložitvijo pogodbe o tranzitu celo namerno zavlačujejo, ker želijo s tem Slovenijo prisiliti v začetek gradnje, ki bi bil v nasprotju z evropsko plinsko direktivo. S tem so našo državo postavili v položaj, ko mora »skočiti« v projekt, pri katerem obstaja več pomembnih neznank, in obenem tvegati zelo verjetne povračilne ukrepe Bruslja: od kazni do zamrznitve evropskih sredstev.
Pri tem velja razložiti še, zakaj se v Gazpromu z vsemi štirimi otepajo zaprosila za status izjeme pri novem plinovodu. Poleg tega, da bi s tem v Moskvi usodo energetske širitve v Evropi simbolično prepustili v roke Bruslju, ki si bo za odločanje bržčas vzel vsaj leto dni, je ključen razlog povezan z ekonomiko Južnega toka. Če bi dostop do njegovih cevi v Sloveniji dobili drugi veletrgovci s plinom, bi si Gazprom kar sam skopal jamo. Ker namreč plinska direktiva predvideva dvosmerni prenos plina v ceveh, bi s tem lahko dostop do cenejšega plina iz čezmorskih držav omogočil tudi državam, kjer je imel do zdaj večinski delež ali celo monopol pri dobavi. Takšen primer je Madžarska, ki bi lahko v primeru, če bi bil Južni tok v Sloveniji odprt za vse igralce na trgu, plin kupovala tudi prek terminalov za utekočinjeni naravni plin ob italijanski obali. Prav Madžarska je zaradi nekaterih določb meddržavnega sporazuma že dlje časa na udaru Bruslja. Zelo verjetno pa je tudi zaradi tega Gazprom v začetku leta v projekt plinovoda tudi uradno vključil Hrvaško.
