Dvanajstega avgusta bo minilo šest let od dneva, ko so prvič in zadnjič za isto mizo skupaj z Janezom Janšo sedeli Andrijana Starina Kosem, Boško Šrot, Igor Bavčar in Matjaž Gantar.
Sestanku v kabinetu predsednika vlade so sledili tektonski premiki na domači kapitalski šahovnici: manj kot mesec dni kasneje je tako državni delež v Mercatorju pristal v rokah Pivovarne Laško in Istrabenza. Vse ostalo je zgodovina, ki se je po tem, ko sta Šrot in Bavčar v lovu za nekoč družbenim premoženjem in samim seboj klecnila pod bremenom dolgov, dokončno spremenila v farso.
Šest let kasneje so širitvene ambicije Laščanov in Istrabenza le še spomin. Koprski holding, ki se je v energetiki začel umikati svojemu lastniku Petrolu, je lani v okviru prisilne poravnave prodal Drogo Kolinsko hrvaški Atlantic Grupi. Močno zadolžena Pivovarna Laško, ki z letnim dobičkom ne zmore pokrivati obresti, pa je v ponedeljek s kupcem iz Srbije podpisala pogodbo o prodaji Fructala.
Ironija tako ne bi mogla biti večja. Če smo lahko leta 2005 v uradni zabeležki sestanka pri Janši prebrali, da sta pobudo zanj dala "Pivovarna Laško in Istrabenz zaradi težav pri vstopanju na trge jugovzhodne Evrope, ki ostajajo zaprti za slovenske izdelke", so šest let kasneje ti isti trgi vstopili v Slovenijo in začeli kupovati nekoč paradna domača podjetja. Če je bil nekoč Mercator za Pivovarno Laško ključnega pomena za prodajanje izdelkov na policah v nekdanji Jugoslaviji, so ga danes njeni vodilni pripravljeni prodati konglomeratu, ki manj kot sto kilometrov iz Laškega obvladuje celotno prehrambno in delno tudi pijačarsko verigo, sami pa izdelke prodajati kar prek srbskega proizvajalca pijač.
Lepše ilustracije, kako je šlo v našem gospodarstvu (ne le v živilski industriji) v drugi polovici zadnjega desetletja nekaj resnično narobe, tako ne bi mogli dobiti. Od zgodovinske širitvene priložnosti, ki se je po vstopu v EU ponudila v obliki gore poceni denarja in deloma še vedno praznega prostora na trgih politično stabiliziranega Balkanu, so ostali le večstomilijonski dolgovi ali bolj ali manj nasedle investicije državnih podjetij. Domači menedžerji so Pivovarno Laško, Radensko, Fructal, Mip, Merkur, Viator & Vektor in druga podjetja žrtvovali na oltarju lastninjenja. Od potencialnih prevzemnikov so postali prevzemanci. Da bo udarec za nacionalni ponos še hujši, si jih ne ogledujejo "strateški partnerji" iz zahodne Evrope, ampak podjetja iz držav s cenejšo delovno silo, ki so v dveh desetletjih preživele vojne, sankcije, tajkunizacijo, beg možganov in vladavino politično-kriminalnega podzemlja.
Slovenija kot zgodba o uspehu? Kupnina za delnice Fructala in Droge Kolinske bo končala pri bankah, ki so ne tako dolgo nazaj od menedžerjev brez zadržkov sprejemale vabila za "ples milijonov". Veliko tudi pove, da za slovenskimi lastniki, ki so Fructal in Radensko izčrpavali prek posojil za financiranje tajkunskih veriženj, bržčas ne bo jokal nihče - še posebno, če bodo v Nectarju res spoštovali dane zaveze. "Narodnogospodarsko" bo torej naša država ostala na "ničli". Vsi skupaj bomo bogatejši le za nauk, kaj se zgodi, ko - prosto po Žižku - "več države" pomeni, da pod okriljem njenih izbrancev nastajajo "nacionalni šampioni", ki jim je doma v imenu interesov dovoljeno iti čez vsa pravila, v soseščini pa že na srednji rok niso konkurenčni. Če ga bomo seveda želeli slišati.
