Vsi ljudje iščemo samega sebe oziroma svoj pravi jaz. Tudi tisti, ki jih je narava ustvarila v napačnem telesu.
Transseksualne osebe so spolna manjšina, o kateri vemo precej malo. V razvitem svetu gejevstvo in lezbištvo načelno sprejemajo kot del skupnosti, transseksualnost pa razumemo kot hud in perverzen odklon od običajnega. Ljudje po navadi nimajo trdnega mnenja o problemih spolne identitete oziroma je to oblikovano na podlagi predsodkov, ki izvirajo iz nepoznavanja pojava.
Neujemanje biološkega spola in spolne identitete
Moški ali ženski spol, ki je posamezniku uradno določen ob rojstvu, temelji na njegovih telesnih značilnostih (izjema so dvospolniki oziroma hermafroditi). Ni pa nujno, da se ženska ali moški s svojim biološkim spolom tudi istoveti, nasprotno, lahko ga v celoti zavrača in se namesto tega istoveti z nasprotnim spolom. Tako osebo imenujemo transseksualec.
Transseksualne osebe se na primer počutijo kot ženska in se tako tudi vedejo, dejansko pa so moški, in nasprotno, ženske, ki se počutijo in vedejo kot moški. Pogosto se zgodi, da transseksualce zamenjujemo s transvestiti, ker sta to nekoliko povezana, a vendarle različna pojma. Zadnji se identificirajo s svojim biološkim spolom in si ne želijo dokončno spremeniti spola, kot si ga transseksualci.
Transseksualnost je v najožjem pomenu besede pojav, kadar oseba (operativno) spremeni biološki spol. Ta termin pa vključuje tudi okoliščine, kadar osebe upajo na spremembo spola, vendar se to (še) ni zgodilo, ali pa občutijo le neko neskladje med lastnim biološkim in družbenim spolom.
Ujetost v telesu
Transseksualne osebe si izrazito želijo zamenjati spol oziroma občutek, da bivajo v napačnem telesu. Srečujejo se s stalnim stresom, saj morajo igrati vlogo, ki jim jo pripisuje družba na podlagi njihove zunanje podobe. So v napačnem telesu, kar povzroča stalno stisko, stres in trpljenje.
Kljub medicinskemu napredku znanost ne more pojasniti temeljnih vprašanj o vzroku transseksualnosti in želji po spremembi spola. Strokovnjaki so poskušali odkriti spremembe v možganih, ki bi določale značilno človekovo spolno vedenje, vendar ni pravih dognanj, ki bi potrjevala kakršne koli teorije. Gre za razmeroma redko motnjo, ki nima podlage ne v kromosomskih ne v hormonskih motnjah, incidenca je ena proti petdeset oziroma sto tisoč.
Antropologi so ugotovili, da pravzaprav ni konkretne lastnosti, ki bi jo vse kulture na svetu obravnavale kot izrecno moško oziroma žensko. Medkulturne raziskave so zavrgle absolutnost moških oziroma ženskih spolno značilnih karakteristik, saj so te kulturno pogojene in lahko kot take v eni kulturi pripadajo skupku moških, v drugi pa skupku ženskih lastnosti.
Sprememba spola v Sloveniji
V Sloveniji so prvo tovrstno operacijo opravili leta 1978. Kot pojasnjuje znani slovenski plastični kirurg Franc Planinšek, je v Sloveniji v ospredju spreminjanje žensk v moške. Po primerljivi tehnološki opremljenosti je Slovenija enakovredna zahodnoevropski medicini, telesne spremembe pa se opravljajo vsako leto.
Pot do postopka spremembe spola je dolga in precej zahtevna. Posameznik mora najprej opraviti obravnavo pred posebno komisijo za spremembo spola, ki jo sestavljajo psihiater, endokrinolog, urolog, ginekolog in plastični kirurg. Najprej je treba dlje časa obiskovati psihiatra, ki močno pripomore k odločitvi in oceni, ali je za takšnega človeka to zares edina pot k rešitvi njegove stiske in k novemu, boljšemu življenju. Pomembna je tudi ugotovitev, ali ne gre le za kakšne druge odklone od običajne spolne usmerjenosti, temveč zares za transseksualnost. Po operaciji namreč ni več poti nazaj. Ob dokončnem soglasju psihiatra se začne postopek spreminjanja spola. Vsak prehod traja približno štiri leta.
V svetovnem merilu je medijsko najodmevnejša operacija spola Christine Jorgensen, ki se je kot moški rodila v ZDA, leta 1952 pa so ji na Danskem operativno spremenili spol in je postala ženska.
Diskriminacija je zelo pogosta
Transseksualne osebe so pogosto še večje žrtve diskriminacije kot homoseksualci in biseksualci, zlasti pri zaposlovanju in zdravstveni oskrbi. Srečujejo se s transfobijo in diskriminacijo na podlagi svoje spolne identitete, in ne nujno zaradi svoje spolne usmerjenosti. Transseksualne osebe so namreč lahko heteroseksualne, homoseksualne ali biseksualne, tako kot netransseksualne osebe.
Izraz transseksualec se nanaša na način, kako oseba izraža in občuti svoj spol, in ne na to, ali osebo privlačijo pripadniki nasprotnega spola ali ne.
Transseksualnost in sprememba spola odpirata številne pravne, družbene in etične dileme. Transseksualne osebe zavračajo svoj biološki spol, določen na podlagi njihovih telesnih značilnosti, in trpijo hude duševne stiske, ne samo zaradi samozavedanja o svoji drugačnosti, temveč tudi zaradi odklonilnega odnosa družbe, ki načelno sprejema le ženski in moški spol, njima ustrezno spolno identiteto in heteroseksualno spolno usmerjenost. Diskriminacija zaradi spola je v večini razvitih držav prepovedana, toda praksa dokazuje dnevno šikaniranje, zavračanje in prezrtost transseksualnih oseb oziroma kratenje njihovih pravic.
