Kljub temu, da je prva polovica dopustov že za nami, se na kapitalskih trgih dopustniško ozračje sploh ni opazilo. Žal to ne velja za obseg poslov na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev, saj je le-ta že kar nekaj časa skromen, ampak predvsem za aktualne zgodbe, ki smo jim priča. Od Fructalove prodaje, polletnih rezultatov, višjih zahtevanih donosov državnega dolga ter seveda aktualnih stečajev.
Najpomembnejši element za kapitalski trg je predvsem umestitev pripravljenosti slovenske javnosti za večje transakcije. Medtem ko transakcije ni težko izvesti, kadar se odloča večinski lastnik (na primer prodaja Istrabenzove DrogeKolinske ali pa Mercatorjeve Ete), pa je več nejasnosti, ko se odloča več interesnih skupin.
Od daleč so stvari dokaj preproste
Tukaj vmes lahko najdemo zgodbo Fructala, kjer se s sobotno skupščino piše praksa o izrednih transakcijah, ki ne sodijo v redno poslovanje. Toda pri prodaji Fructala to načeloma sploh ne bi smela biti dilema. Ta transakcija je bila napovedana že dolgo nazaj. Že pred meseci je Pivovarna Laško zaradi svojega preživetja napovedala odprodajo nekaterih naložb. Torej bi prodajo Fructala morali obravnavati kot nujno dejanje pri opravljanju osnovne dejavnosti, saj je logično, da Pivovarni Laško, če ne bo realizirala prodaj, sledi znan bančni dialog o nezmožnosti vračanja finančnih virov.
Toda naša realnost kaže, da se uprave ter odgovorne osebe prepogosto zatekajo k neodvisnim mnenjem, na katere prelagajo odgovornost. Pomislimo, kdo bi bil v resnici kriv, če Pivovarna Laško ne bi prodala Fructala in bi šla zaradi tega v stečaj. Uprava, nadzorni svet, lastniki ali kdo drug?
Od daleč so stvari dokaj preproste. Če vidiš smet na tleh, jo pobereš. Ko si dolžan in moraš dolg vrniti, ga pač vrneš (če lahko). Seveda je res, da je cena takega dejanja lahko visoka, toda to je znano v trenutku, ko si izposodiš denar. In tukaj niso potrebna čustva. Napačna odločitev povzroči nezaželeno posledico. Če bi se to pri nas dogajalo hitreje, bi to sprejeli kot nekaj vsakdanjega. Pač padeš, se pobereš in greš naprej.
Dobra podjetja je potrebno ločiti od slabih
Zato je sedaj za kapitalski trg zelo pomembno, da se začnejo vršiti večje transakcije. Kajti le tako bomo zaznali svežo likvidnost, ki bo pozitivno vplivala na vzdušje na kapitalskem trgu in na koncu le ločila dobra podjetja od slabih. Tako pa na trgu zaznavamo, da se negativno vzdušje dotakne tudi podjetij, ki v tej krizi vseeno poslujejo dobro.
Polletno poslovanje podjetij že razkriva, da so usode različne. Medtem ko je bančni sistem še pod vplivom zaostrenih razmer domačega okolja, nekateri izvozniki že razkrivajo znake okrevanja. Seveda pa tega niso deležni vsi. Skok cen energije ter surovin se že pozna na dobičku, prav tako vse ostrejša tekma za kupca. V tem pogledu bo zanimivo spremljati morebitne spremembe napovedi glede drugega polletja. Če na hitro preletimo objave podjetij na zahodu, lahko med vrsticami vidimo kanček negotovosti, ki se navsezadnje kaže tudi v zniževanju ocen rasti svetovnega gospodarstva.
Za slovenske obveznice zahtevajo več
To negotovost dandanes povečujejo tudi zapleti z javnim dolgom, kjer se v finančni enačbi vse bolj pojavlja tveganje za državni bankrot. Tudi če Slovenija ni blizu tega scenarija, vseeno lahko vidimo, da je zahtevana donosnost državnih obveznic porasla. In medtem ko so vlagatelji še v začetku leta za slovaške obveznice zahtevali pol odstotka več kot za slovenske, v sedanjih razmerah ni več tako. Za slovenske obveznice zahtevajo več.
Še več, na obvezniškem trgu se je pojavila zanimiva anomalija, da vlagatelji zahtevajo večjo donosnost za slovenske državne obveznice kot za obveznice Telekoma Slovenije, katerega lastnik je država.
Naklonjenost tveganju izrazito majhna
Sicer pa se na obvezniškem trgu dogajajo zanimivi premiki. Vlagatelji pričakujemo postopno zviševanje obrestnih mer, zato je razumljivo veliko zanimanje za kratkoročne vrednostne papirje, ki omogočajo »cenejše« prilagajanje aktualnim razmeram. V ta namen se odpira prostor za aktivnejši prodor denarnih vzajemnih skladov ter podjetniških komercialnih zapisov. Sicer pa je opaziti, da je naklonjenost tveganju izrazito majhna.
Število delničarjev v Sloveniji se zmanjšuje, prav tako vlagateljev v vzajemnih skladih. Ali je to odraz nezaupanja v kapitalski trg ali pa samo odraz splošnega stanja, je odprto vprašanje, dejstvo pa je, da je tako kot narava tudi borza ciklična. Prišel bo trenutek, ko bo zanimanja več in čiščenje gospodarstva v obliki stečajev je lahko dober znak, da se počasi ustvarjajo pogoji za novo rast. Banke so previdnejše, vlagatelji vse več sprašujejo uprave. Počasi bomo tudi v Sloveniji spoznali koncept gospodarnega ter predvsem odgovornega lastnika, ki se bo vedel racionalno in ki bo znal nastaviti uprave, ki bodo delale dobro za družbo, ki jo bodo vodile.
In če bi slovenski kapitalski trg porasel za petdeset odstotkov, bi marsikateri udeleženec lažje dihal.
In isto si lahko želimo za vodenje države, kjer so recepti od daleč zelo enostavni in znani. Potrebujemo le nekoga, ki jih bo znal uresničiti. Neobremenjeno ter s popolno podporo. Seveda je to iluzija, toda včasih se stvari razpletejo tudi v tisti smeri, ki je najmanj verjetna. In za kapitalski trg bi lahko bila taka iluzorna ideja, da bi državni sklad pokupil vse domače delnice, ki jih zdaj nudijo finančni holdingi, banke ter drugi vlagatelji, ki potrebujejo kapital za reševanje svojih kapitalskih težav. S to potezo bi zajezili nenehne prodajne pritiske, hkrati pa umetno ustvarili podlago za rast. In če bi slovenski kapitalski trg porasel za petdeset odstotkov, bi marsikateri udeleženec lažje dihal.
Seveda je ta scenarij mogoč tudi brez intervencije države. Nekaj prevzemov in nekaj spoznanj, da so vrednotenja delnic tako nizko kot nekoč, ko smo se spoznavali z delnicami.
