Mednarodne centralne banke so kapitalske trge še naprej preplavljale s poceni likvidnostjo: obsežni programi centralnih bank držav G4 za nakup obveznic, nizke ali celo še naprej padajoče ključne obrestne mere predvsem centralnih bank držav vzponu… Gre dobesedno za tekmovanje za najbolj ekspanzivno denarno politiko. Denarna in fiskalna politika sta pri tem kar najtesneje povezani.
V ZDA se bo konec leta iztekla operacija Twist – odkup dolgoročnih državnih obveznic – čeprav je Ben Bernanke že napovedal „QE3”, tretjo generacijo povečanja denarne mase. Hkrati se v ZDA povečuje potreba po financiranju, ne glede na „fiskalno pečino” – kmalu naj bi državna zadolženost ZDA dosegla zakonsko zgornjo mejo dolga pri 16,4 bilijona ameriških dolarjev. Počakajmo, ali bodo takrat dejansko izvedeni fiskalni varčevalni ukrepi velikostnega reda več kot 600 milijard ameriških dolarjev oz. skoraj 4 % domačega bruto proizvoda (BDP).
Po ZDA naj bi bila dva najpomembnejša upnika Amerike – Kitajska in Japonska – vedno manj pripravljena kupovati ameriške državne obveznice. Kitajski močno izvozno usmerjen gospodarski model se je očitno preusmeril v smer krepitve domače potrošnje. Kot je pred kratkim sporočil kitajski nacionalni statistični urada NBS (National Bureau of Statistics), prispeva domača potrošnja k gospodarski rasti prvič po več kot desetletju že okoli 55 %. Če bi se to gibanje nadaljevalo, je samo vprašanje časa, kdaj bo zaradi nastalega primanjkljaja v plačilni bilanci Kitajska postala uvoznica kapitala, namesto izvoznica.
Poleg tega je na Japonskem zaradi demografskega gibanja vedno več negativnega varčevanja. Tudi tukaj bi bila lahko posledica uvoz kapitala. Kdo pa še kupuje (ameriške) državne obveznice, če ne centralne banke?
Vlagatelji naj si zato zastavijo vprašanje, kam bi še lahko investirali presežno likvidnost oz. kdo bi lahko bili v prihodnosti kupci na (ameriškem) trgu državnih obveznic. Za centralne banke je jasno: še naprej bodo morale biti največji kupec državnih obveznic. Umetno ohranjanje obrestnih mer na nizkih ravneh – v „idealnem primeru” negativen realni donos – so dobri za opravičilo, vendar ne za vlagatelje. Sliši se kot „finančna represija”.
Pozitiven realen donos vam želi,
Stefan Scheurer
