Svetovni valutni trgi so se pretekli teden znašli na naslovnicah finančnih časopisov, ko je evro krepko padel in se znašel blizu paritete z ameriškim dolarjem. Ampak zaradi česa je dolar tako močan in evro tako šibek?
Verjetno mislite, da so fundamenti, kot rast BDP in trgovinski tokovi, še vedno najbolj odgovorni za gibanje vrednosti valute. Živimo v obdobju ohlapne monetarne politike, ki jo nadzorujejo centralne banke. Vse to pa vpliva na večjo negotovost na finančnih trgih.
V ospredju centralne banke, ne fundamenti
Trgovci z valutami, posledično tudi prilagojeni algoritmi, ne posvečajo več tako veliko pozornosti podatku o inflaciji ali napovedi gospodarske rasti, kot pričakovanju, kaj bodo storile centralne banke. Podatek, da je od začetka leta do danes na trgih ukrepalo 24 različnih centralnih bank, je tudi zgovoren.
Tečaj EUR/USD je pretekli teden dosegel vrednost 1,05, kar je najnižje v zadnjih 12 letih. Tečaj EUR/CHF je bil pred 12 meseci pri 1,19, danes pa je pri le 1,06. Glavni razlog za to je dolgo pričakovan paket stimulacij Evropske centralne banke (ECB). ECB bo mesečno za nakupe obveznic odštela 60 milijard evrov, skupaj pa to od letošnjega marca do konca septembra 2016 znese 1140 milijard evrov.
Drugi pomemben razlog pa je Fed. Ključna obrestna mera v ZDA je med nič in 0,25 odstotka že šest let. Po krepitvi znamenj o okrevanju ameriškega gospodarstva pa centralna banka že mesece namiguje na skorajšnje zvišanje. Zagovorniki hitrega zvišanja obrestne mere poudarjajo, da je gospodarska rast dovolj močna, stopnja brezposelnosti pri 5,5 odstotka pa dovolj nizka za to potezo. Ob tem pa jih skrbi, da bo vztrajanje pri nizkih obrestnih merah nevarno spodbudilo inflacijo. Na drugi strani nasprotniki izpostavljajo, da je inflacija še daleč pod ciljno vrednostjo. Plače stagnirajo, visoka pa ostajata tako stopnja zaposlitev za skrajšan delovni čas kot tudi število dolgotrajno brezposelnih. Ti podatki zbujajo dvom v dejansko moč trga dela in gospodarstva.
Kot posledica ukrepanja ECB in pričakovanj o skorajšnjem zvišanju ključne obrestne mere v ZDA, se je dolar v primerjavi s košarico pomembnejših drugih valut od začetka leta okrepil za 20 odstotkov.
Valutna vojna
Mnogi analitiki so mnenja, da se nahajamo sredi valutne vojne. Zadnjih pet let je bilo v medijih večkrat slišati pritoževanja držav v razvoju - kot sta Brazilija in Kitajska, - da je zahodno tiskanje denarja znižalo vrednost valutnih rezerv, ki so jih države skozi leta akumulirale. Sedaj, ko se je dogajanju pridružila še ECB, pravijo analitiki, se je valutna vojna še dodatno razširila. Del tega konflikta je že nekaj časa tudi Japonska s svojo verzijo programa QE. Tako pomembnejše svetovne države več ne tekmujejo s kvaliteto njihovih proizvodov, ampak s tem kdo bo hitreje znižal vrednost svoje valute.
Na drugi strani pa imamo ekonomiste in analitike, ki menijo, da se ne nahajamo sredi valutne vojne. Pravijo, da kljub temu, da je na valutnem trgu veliko dogajanja, to še ne pomeni, da smo sredi valutne vojne. Svoje stališče argumentirajo s tem, da imajo centralne banke dovolj dobre razloge za ukrepanje na trgu. In za primer valutnega bojevanja predstavljajo Kitajsko, ki se je v preteklem desetletju s pomočjo centralne banke izogibala krepitvi svoje valute in jo umetno držala na nižji ravni. Če kaj, pravijo analitiki, sta ECB in BoJ (japonska centralna banka) predolgo odlašali z ukrepi.
Ali se manipulira z vrednostjo valute, lahko preverimo na preprost način - tako, da pogledamo rezerve v tuji valuti. Po navadi, manipulatorji kupujejo tujo valuto in tako držijo vrednost nacionalne valute na nižji ravni in istočasno povečujejo svoje rezerve. Od sredine leta 2014, ko je začel dolar rasti, so rezerve v območju evra, na Japonskem, na Kitajskem in v večini večjih gospodarstev ostale iste ali se celo znižale.
Potrebna je boljša koordinacija
Iz zgornjega lahko sklepamo, da se ne nahajamo sredi valutne vojne. Vrednost valut se spreminja ker se spreminja gospodarsko stanje. Kar potrebujemo, je večje sodelovanje med državami na področju monetarnih politik. H temu tudi pozivajo vlade na skoraj vsakemu srečanju G20 - za zdaj brez učinka.
