Robin Hood ali šerif iz Nottinghama?

Ker je to prišlo izpod peresa Nobelovega nagrajenca, so vsi prisluhnili dosti bolj kot običajno prisluhnejo Marcu Faberju, ki pogosto napoveduje propad ZDA zaradi nemirov, ki bodo posledica prevelikih socialnih razlik.

Stiglitz piše, da 1% Američanov zasluži skoraj četrtino nacionalnega dohodka v ZDA. Kar se tiče samega premoženja, pa zgornji odstotek prebivalstva nadzoruje 40% premoženja. Pred 25 leti so bile te številke 12% dohodka in 33% premoženja. Lahko sicer predvidevamo, da gre za splošno rast dohodka – vendar bi bila ta predvidevanja žal napačna. Dohodki zgornjega odstotka ljudi so se v preteklem desetletju povišali za 18%, medtem ko se je srednjemu sloju dohodek zmanjšal. Moškemu s srednješolsko izobrazbo se je dohodek v zadnjih 25-ih letih znižal za 12%. Vsa rast je šla na vrh.

1% Američanov zasluži skoraj četrtino nacionalnega dohodka v ZDA. Kar se tiče samega premoženja, pa zgornji odstotek prebivalstva nadzoruje 40% premoženja.

Toda ali je porazdelitev dolgoročno pomembna?

Ali je bolj bistvena velikost pogače, ki se deli? Stiglitz pravi, da ekonomija kot je ZDA, v kateri večina državljanov zasluži vedno manj, dolgoročno ne bo prosprerirala. Za to navaja več razlogov.

Prvi je ta, da je rastoča neenakost povezana z nečim pomembnejšim: manjšanje priložnosti. Kadarkoli zmanjšamo enakost možnosti, pomeni, da ne uporabljamo najdragocenejšega sredstva – ljudi, na najbolj produktiven način.

Drugič, mnoge distorzije, ki vodijo do neenakosti – kot npr. monopoli ali davčne olajšave za posebne interesne skupine, spodkopavajo učinkovitost gospodarstva. Te nove neenakosti pa seveda oblikujejo nove distorzije, kar še bolj načenja učinkovitost. Kot primer navaja, da želi večina najbolj talentiranih mladih ljudi kariero v finančnem sektorju zaradi astronomskih nagrad, namesto da bi svoje znanje uporabili na drugih področjih, kjer bi bili bolj produktivni in inovativni in bi s tem generirali rast.

Tretji in mogoče najpomembnejši razlog je ta, da moderno gospodarstvo potrebuje »kolektivno delovanje« - vlado, ki investira v infrastrukturo, izobraževanje in tehnologijo. ZDA in cel svet je ogromno pridobil z raziskavami, ki so vodile do interneta in so bile financirane s strani vlade.

Bolj kot je družba razdeljena kar se tiče bogastva, manjša je pripravljenost premožnih, da se denar porablja za javne dobrine. Bogati ne potrebujejo parkov ali zdravstvenega zavarovanja ali osebne varnosti ali brezplačne izobrazbe. Vse to si lahko kupijo sami.

Na rast neenakosti v ZDA so vplivali številni dejavniki.

Eden od njih je enostavno delovanje trga: tehnologija zmanjšuje potrebo po delu, ki so ga včasih opravljali pripadniki srednjega razreda (»blue-collar« delovna mesta). Globalizacija je ustvarila svetovni trg, kjer dragi delavci v  ZDA neposredno konkurirajo poceni delovni sili drugod. Tudi socialne spremembe so vplivale. Sindikati so včasih predstavljali tretjino ameriških delavcev, zdaj pa predstavljajo le še okoli 12%. Ampak resnično nezanemarljiv pa je vpliv premožnih na politične odločitve.

Ko je po škandalu v osemdesetih letih kongresni odbor zasliševal bankirja Charlesa Keatinga, ali je z donacijami v višini 1,5 mio USD, ki jih je razdelil med nekaj izbranih politikov, pridobil kaj vpliva na njihove odločitve, je odgovoril: »Vsekakor upam, da sem.« Saj ali kdo res podari 1,5 mio USD popolnoma brez pričakovanj? Večina ameriških senatorjev je pripadnikov »zgornjega odstotka«. Zdaj, ko imajo večino znova republikanci, ki nikakor ne dovolijo zviševanja davkov, se bo položaj predvsem revnejšega sloja še bistveno poslabšal, saj bodo varčevalni ukrepi šli v škodo socialnim izdatkom.

Krugman je na grobo izračunal vzroke za ameriški deficit: 2 bilijona USD so k deficitu dodale Busheve davčne olajšave, vojna v Iraku in Afganistanu pa je prispevala okoli 1,1 bilijona USD. Potem pa je svoj lonček pristavila še recesija, kar je povzročilo zmanjšanje davčnih prihodkov in rast porabe za nadomestila brezposelnim in ostalih socialnih programov. In zdaj je napovedano varčevanje samo na področju socialnih transferjev. V bistvu bodo breme odpravljanja deficita zdaj v celoti nosili davkoplačevalci, ki so reševali finančno industrijo, ki je povzročila recesijo. Hkrati pa je težko čutiti neko hudo sočutje, saj so vendar izvolili Republikance, ki so znani po svojih stališčih glede davkov in sociale.

Pa je to res - kaj pravi teorija?

Za mero neenakosti porazdelitve dohodka in bogastva se uporablja Ginijev koeficient ali Ginijev indeks. Tukaj uporabljam predvsem Ginijev indeks, ki je standardna ekonomska mera dohodkovne neenakosti. Družba katere indeks na Ginijevi lestvici je 0, ima popolnoma enakomerno porazdeljen dohodek, medtem ko je 100 popolna neenakost, kjer ena oseba prejema ves družbeni dohodek.

Kaj pa glede vpliva neenakosti na gospodarsko rast pravi ekonomska teorija? Barro je preučeval statistično povezavo med neenakostjo in gospodarsko rastjo. Ugotovil je, da se pri začetnem povečanju BDP per capita neenakost najprej poveča, nato pa pade. V fazi nerazvitosti je večja neenakost izrazito negativna pri vplivu na ekonomsko rast, vendar učinek neenakosti na rast pada z rastjo BDP in je pri najbogatejših državah lahko celo pozitiven. Največji pozitivni vpliv na rast imajo še vedno večja mednarodna odprtost, višja življenjska doba, boljša vladavina zakona in nižja rodnost.

Pri začetnem nizkem nivoju BDP p.c., povečanje BDP-ja poveča neenakost. Toda ta povezava se pri zadostni višini BDP zmanjša in nadaljnja rast BDP zmanjšuje neenakost. Tako ekonomski razvoj – premik od kmetijstva k industriji in storitvam ali uporaba novih tehnologij najprej poviša življenski standard manjšine. Ko pa nove metode postanejo bolj razširjene, se koristi ekonomskega razvoja porazdelijo in tako višji BDP zmanjšuje neenakost.

Klasični primer tega je Kitajska. Tam obstaja velikanski razkorak med nivojem dohodka v urbanih in ruralnih predelih. Povprečni dohodek v mestu je leta 2009 znašal 17.175 yuanov (kar je okoli 2.525 USD), na vasi pa je znašal 5.153 yuanov. Kitajski Ginijev indeks (2008) je zaradi tega visok (41,5), vendar še vedno nižji od ZDA (45).

Če pogledamo svetovno lestvico držav glede na Ginijev indeks za leto 2008 (Vir: CIA – The World Factbook), ta to teorijo potrjuje. Najvišji Ginijevi indeksi so večinoma v najmanj razvitih državah (podsaharska Afrika, Južna Amerika). Vmes so seveda izjeme kot npr. ZDA, ki je na lestvici precej visoko (40. mesto), kar ima lahko dvojno razlago – ali verjamemo Stiglitzu in bo obstoječa visoka stopnja neenakosti v prihodnosti negativno vplivala na rast in ekonomsko moč ZDA, ali pa je to del recepta za uspeh.

Slika 1: Ginijev indeks po državah

Kaj pa mi?

Tolikokrat slišim komentarje o divjem kapitalizmu, neoliberalizmu in poglabljajočih razlikah med revnimi in bogatimi v Sloveniji, vendar številke pravijo drugače. Po podatkih CIA – The World Factbook za leto 2008 je naš Ginijev indeks 28,4 in smo med državami na svetu z najbolj enakomerno porazdeljenim dohodkom. Od 136 držav na seznamu, ki je porazdeljen od države z najvišjim Ginijev indeksom (Namibija 70,7) do države z najnižjim (Švedska 23), smo mi na 120. mestu. Kar pomeni, da je samo 16 držav na svetu z bolj enakomerno porazdeljenim dohodkom. Torej bi težko rekli, da se nahajamo v »turbo kapitalizmu«.

Pač pa je nevarnost drugje. Po teoriji obdavčitve je cilj socialnega planiranja obdavčenje bolj sposobnih in transfer tistim, ki so manj sposobni. Toda pri tem mora socialni planer zagotoviti, da sistem obdavčenja ne vzpodbudi bolj sposobnih, da simulirajo nižjo sposobnost. Dvig davkov na določenem nivoju dohodka ima vedno vpliv na učinkovitost, saj odvrača obdavčene posameznike od tega, da bi povečali vloženi trud.

Kje je torej ta magična meja, pri kateri prerazdeljevanje znižuje splošno blaginjo?