Mali slovar trgovanja z vrednostnimi papirji v ZDA

1. Platforme za organizirano trgovanje z vrednostnimi papirji

New York Stock Exchange (v nadaljevanju NYSE), imenovana tudi Big Board, je največja svetovna borza po tržni kapitalizaciji podjetij, ki kotirajo na njej. Decembra 2010 je bila njihova tržna kapitalizacija 13,39 bilijonov USD. Seveda so pogoji za kotacijo na NYSE tudi najstrožji - kar seveda pomeni da je kotacija na NYSE tudi stvar prestiža. NYSE je edina borza v ZDA, ki ima hkrati elektronski sistem za trgovanje in trgovanje na borznem parketu (»open-outcry« trgovanje).

V zadnjih letih se je trgovanje v veliki meri preselilo na nove borze, kjer se transakcije odvijajo hitreje in ceneje. Leta 2003 se je preko sistema trgovanja neposredno na NYSE opravilo 80% vseh transakcij z delnicami, ki kotirajo na njej. Konec leta 2009 je ta delež padel na 25%; večina prometa se je preselila na elektronske trgovalne platforme kot npr. Direct Edge in BATS.

American Stock Exchange (v nadaljevanju AMEX) je nastala kot alternativa NYSE s tem, ko je skupina investitorjev na vogalu ulic Wall in Hanover v New Yorku trgovala z delnicami, ki niso kotirale na NYSE. Prvotno je bila poimenovana »Outdoor Curb Market«. Leta 1921 so se preselili v stavbo, vendar so še naprej trgovali pretežno z delnicami, ki niso kotirale na nobeni registrirani borzi. Razen kratkega obdobja konec sedemdesetih let nobena delnica ne kotira hkrati na NYSE in AMEX-u. Zgodovinsko gledano na AMEX-u kotirajo pretežno tuje delnice in »warranti« (vrsta derivativov oz. opcij). Večina ETF-ov (Exchange Traded Fund - skladi, ki kotirajo na borzi) kotira na AMEX-u.

Nasdaq National Market System (NASDAQ – National Association of Securities Dealers Automated Quotations) je v preteklosti bil znan kot OTC trg (»over-the-counter« trg je decentraliziran trg za vrednostne papirje, ki ne kotirajo na borzi in kjer sodelujoči trgujejo preko telefona ali elektronske pošte), kjer se je trgovalo z delnicami, ki niso kotirale na NYSE in AMEX-u. Sedaj je to normalni delniški trg, razlika je le v tem, da se na NASDAQ-u trguje samo elektronsko. Tudi za kotacijo na NASDAQ-u pa mora podjetje izpolnjevati določene pogoje.

Pink Sheets ali Pink Quote je elektronski sistem za kotacijo, ki prikazuje tečaje za OTC vrednostne papirje. Gre za neaktivne delnice vključno s »penny stocks« (delnice katerih cena je manj kot 1 USD). Ime sistema izhaja iz tega, da so bile v preteklosti tečajnice natisnjene na roza papir, ne gre pa za borzo. Za kotacijo na Pink Sheets podjetja ne rabijo izpolnjevati nobenih zahtev (kot je npr. oddajanje finančnih poročil). Podjetja, ki kotirajo na Pink Sheets, so majhna, imajo majhen obseg trgovanja ali pa so bankrotirala to vse pa pomeni, da so investicije v podjetja s Pink Sheets izrazito tvegane.

Third Market je trgovanje brokerjev in »dealerjev«, ki niso člani borze, in institucionalnih investitorjev z delnicami ki kotirajo na borzi. Z drugimi besedami gre za OTC trgovanje med posredniki in velikimi institucionalnimi investitorji (investicijske družbe in pokojninski skladi).

Alternative Trading Systems (ATS - alternativni trgovalni sistemi) in Electronic Communications Networks (ECN – elektronske komunikacijske mreže) so neborzne trgovalne platforme, ki jih dovoljuje SEC (Securities and Exchange Commission – ameriški regulator trga vrednostnih papirjev), in so alternativni način za doseganje likvidnosti.  Konkurirajo in dopolnjujejo tradicionalne borze delnic. Ne objavljajo tečajnic ali poročajo o sklenjenih poslih. ECN so v bistvu alternativne borze, ki delujejo na podoben način kot borze, vendar so stroški nižji.

Dark Pools (»temni bazeni«) so skriti viri likvidnosti. Lahko so v lasti borz, bank ali posrednikov, vendar je cena še vedno povezana s trgom. Dark Pool je trgovanje, ki ga ustvarjajo naročila institucionalnih investitorjev, ki niso javno dosegljivi. Večino dark pool likvidnosti predstavlja trgovanje s svežnji, ki se opravijo ločeno od borz. Druga izraza za dark pool sta še »upstairs market« ali »dark liquidity«.

»Dark pools« so na splošno zelo podobni standardnim trgom (enaki tipi naročil, cenovna pravila in pravila prednosti), vendar je namerno izpuščen podatek o likvidnosti – torej ni podatka o velikosti naročila. Pri takšnih trgih niso potrebna “skrita naročila” (»iceberg order« - naročilo s skrito količino), poleg tega ni potrebno poročanje o poslih - če pa so že k temu zakonsko zavezani, poročajo s čim večjo časovno zamudo, da bi čim bolj omejili vpliv svojih poslov na gibanje na trgu. Podjetja, ki nudijo »dark pools« (organizirajo jih posredniki, investicijske banke, tudi same borze), dobijo transakcijske provizije, ki pa so bistveno nižje kot na borzah.

2.Tipi borznih posrednikov in drugih sodelujočih pri trgovanju

Commission brokers (brokerji za provizijo) so zaposleni v podjetju, in kupujejo ali prodajajo za stranke podjetja. Ko investicijsko podjetje dobi naročilo za prodajo ali nakup delnic, to naročilo posreduje svojemu posredniku, ki transakcijo izpelje.

Floor brokers (brokerji na borznem parketu) so neodvisni člani borze, ki delajo kot posredniki za druge člane. Če dobi npr. posrednik za Merrill Lynch preveč naročil in ne utegne izvršiti vseh naročil, prosijo enega od »floor brokerjev«, da jim pomaga.

Registered Traders (registrirani trgovci) so člani borze, ki trgujejo za svoj račun. Sicer prihranijo pri proviziji za svoje trgovanje, vendar dodajo likvidnost trgu. Njihovo trgovanje je regulirano, prav tako je omejeno koliko »traderjev« je lahko naenkrat okoli specialista na borznem parketu.

Specialist pokriva določen vrednostni papir - sicer je za posamezni vrednosti papir le eden specialist, posamezni specialist pa lahko pokriva več vrednostnih papirjev. Imajo 2 funkciji - najprej so brokerji, ki usklajujejo nakupna in prodajna naročila ter od brokerjev prevzamejo naročila z omejitvijo, ki jih trenutno ni mogoče izvršiti. Prav tako specialist prevzame »stop loss« naročila (pogojni nalog za prodajo, če cena pade pod določen nivo), ali »stop buy« naročila (pogojni nalog za nakup, če cena zraste nad določen nivo, uporabno pri »short sale« naročilih), in naročila izvrši, ko je dosežena specificirana cena.

Druga poglavitna funkcija specialista je, da deluje kot »dealer« (kupuje in prodaja za svoj račun), kadar javna ponudba in povpraševanje ne zadoščata za zagotavljanje likvidnosti.

3. Posebnosti naročil

Short Sale - večina investitorjev kupi delnice, ker verjame, da bo njihova cena zrasla (»go long«). V primeru, ko pa investitor verjame, da je delnica precenjena, se lahko odloči tudi za »short sale«. To je prodaja delnice, ki je nimate v lasti, z namenom, da jo čez čas kupite nazaj po nižji ceni, ker pričakujete, da bo njena cena padla. To poteka tako, da si preko svojega posrednika delnico izposodite od drugega investitorja, jo prodate na trgu in kasneje kupite nazaj ter vrnete izposojevalcu.

Investitor, ki vam je delnico posodil, dobi znesek za katerega ste vi delnico prodali, kot zavarovanje in lahko v vmesnem času investira to vsoto v kratkoročne netvegane vrednostne papirje. Čeprav običajno »short sale« nima časovne omejitve, se lahko posojevalec vrednostnega papirja odloči, da bo vrednostni papir prodal, kar pomeni da mora posrednik poiskati drugega posojevalca. Dividende izplačane v vmesnem času pripadajo posojevalcu delnice.

Margin transaction (margin ali kritje je vplačana vsota za kritje borzne transakcije) - kadar investitor kupi delnico, lahko njen nakup plača z gotovino ali pa si sposodi del kupnine, s čimer ustvari vzvod na transakcijo. Vzvod doseže z nakupom »on margin«, kar pomeni, da investitor plača delnico delno z gotovino, preostanek pa si sposodi preko svojega posrednika, kupljene delnice pa so zavarovanje za sposojen denar.

Federal Reserve Board regulativa določa maksimalni delež transakcije, ki je lahko izposojen. Ta »margin requirement« (zahteva za kritje), se je v preteklosti spreminjal od 40% (izposojenih je lahko bilo 60% vrednosti transakcije) do 100% (ni bilo dovoljeno izposojanje). Od maja 2005 je »initial margin requirement« (začetna zahteva za kritje)50%. To je znesek, ki je potreben za odprtje pozicije (nakup vrednostnega papirja).

Slika 1: Tržna kapitalizacija ameriškega delniškega trga in vrednost posojil za nakupe delnic (»margin debt«)

Vir: Bloomberg

Po nakupu vrednostnega papirja pa je znesek zahtevan kot zavarovanje imenovan »maintenance margin« (vzdrževalno kritje). To je minimalni znesek, ki mora biti zavarovan, če želite imeti odprto pozicijo, običajno je ta zahteva nižja od začetnega kritja. Običajno vzdrževalno kritje je 25% - če cena delnic v portfelju pade pod 25% celotne vrednosti pozicije, boste prejeli t.i. »margin call« (poziv za povišanje kritja) pri katerem je potrebno doplačati znesek (povečati zavarovanje) ali prodati pozicijo. Če tega ne storite lahko posrednik proda vaše delnice (»to meet the margin call«).  

»Margin call« so pogosto krivili za pospeševanje padca tečajev. Kadar tečaji padejo, borzni posredniki strankam izdajo »margin calls«. Strankam, ki si ne morejo ali nočejo privoščiti doplačila, prodajo vrednostne papirje v portfelju, kar poveča pritisk cen navzdol.