Rebalansiranje / poti k ravnovesju

Evropa, ki se giblje na robu recesije, politična negotovost po volilnih izidih, zaskrbljenost glede stabilnosti španskega bančnega sistema in razprave o možnem izstopu Grčije iz evrskega območja – dolžniška kriza v EU je tudi v preteklem mesecu v celoti obvladovala kapitalske trge. Spopadanje s težavami plačilne bilance in državne zadolženosti pa potrebuje čas, ki ga vlagatelji (in volivci) evropskim vladam trenutno ne dajejo. Pri tem so poleg krize vidni prvi znaki postopka makroekonomskega prilagajanja.

Na tekočem računu plačilnih bilanc v državah, kot so med drugim Italija, Španija in Portugalska, so sicer še naprej primanjkljaji, vendar pa z očitno tendenco upadanja. Irska je že pozitivna, kar lahko v celoti kaže na nadaljevanje trenda stabilizacije v evroobmočju. Sem spada tudi predvidena širitev fiskalnega pakta, da bi se s pospešitvijo rasti in z znižanjem primanjkljaja doseglo trajnostno stanje zadolževanja. Ter: šibkejši evro in nazadovanje cen surovin ne izboljšujeta samo mednarodnih možnosti za prodajo evropskih podjetij, ampak naj bi tudi podprli (evropsko) konjunkturo.

Zaradi »okužbe« z dolžniško krizo EU oz. šibkejšega izvoza v Evropo, so se po dolgem času predznaki v plačilni bilanci nazadnje obrnili tudi na Kitajskem. To ob pričakovanju nadaljnjega slabenja močno izvozno usmerjenega kitajskega gospodarstva povečuje pritisk po „rebalansiranju“ kitajskega gospodarstva v smeri močnejše domače potrošnje. Temu bi lahko podporo nudil dvig plač za 20 % oz. več letno ter dodatna revalvacija juana.

Kar ostaja oz. še naprej raste pa je likvidnost centralnih bank: evropske centralne banke (ECB) in ameriške centralne banke (Fed), kar je privedlo do neravnovesij pri oblikovanju cen. Na evropskem oz. ameriškem denarnem trgu zato ni mogoče govoriti o ravnotežju. Če povzamemo: čeprav je svet dosegel zanimiv napredek na strani plačilne bilance, tveganje inflacije ostaja.

Uravnotežen portfelj vam želi
Stefan Scheurer