Analitiki banke Raiffeisen ne pričakujejo, da se bo Slovenija za reševanje razmer v bančnem sistemu morala obrniti na evrski reševalni mehanizem. Njihov osnovni scenarij je, da bo Slovenija projekt slabe banke lahko financirala z zadolževanjem na trgu. Zavlačevanje s sanacijo razmer v bankah pa bi verjetnost prošnje za pomoč občutno povečalo.
Analitiki avstrijske banke sicer pravijo, da po menjavi vlad obstaja precej nejasnosti, kako naj bi nova oblast nadaljevala s projektom slabe banke, zdi pa se jim, da je tudi ciprska kriza okrepila zavedanje o potrebi po hitrem ukrepanju. Tudi če bi se uresničil negativni scenarij, ko se Slovenija zaradi pritiska trgov ne bi mogla zadolžiti na trgu in bi vendarle morala zaprositi za pomoč območja evra in Mednarodnega denarnega sklada, pa tveganje za takšno radikalno pogojevanje kot na Cipru ni visoko, ugotavljajo v banki.
V primeru Slovenije ne bi šlo za čisto reševanje bank
Posega v denarne vloge ali potrebe po odpisu dolga tako ne napovedujejo. Možno bi bilo kvečjemu sodelovanje zasebnih imetnikov obveznic bank, še posebej, če bi se stroški sanacije bank zvišali. V primeru Slovenije tudi ne bi šlo za čisto reševanje bank, saj trenutne slabe razmere v slovenskem gospodarstvu po njihovem mnenju terjajo drugačen pristop, gospodarski potencial in potreba po dvigu produktivnosti pa sta v Sloveniji bistveno drugačna kot na Cipru.
Potrebnih od štiri do pet milijard evrov
Nadalje ugotavljajo, da bo projekt reševanja razmer v slovenskih bankah terjal od štiri do pet milijard evrov javnofinančnih stroškov, zaradi česar naj bi se javni dolg prihodnje leto zvišal na okoli 67 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Sicer pa v luči povečanja pritiska trgov na Slovenijo po zaostritvi ciprske krize v posebnem poročilu izpostavljajo bistvene razlike med ciprskim in slovenskim bančnim sistemom ter med obema državama.
Velike razlike med slovenskim in ciprskim bančnim sistemom
Tako poudarjajo že večkrat izpostavljeno dejstvo, da znaša skupni obseg bilančne vsote vseh ciprskih bank okoli 800 odstotkov BDP, samo domačih pa 500 odstotkov BDP. V Sloveniji je ta delež pri 135 odstotkih BDP, medtem ko je povprečje v območju evra pri 300 odstotkih BDP. Poleg tega prihaja na primer kar 60 odstotkov vseh denarnih vlog v ciprskih bankah iz tujine, poleg tega pa so ciprske banke tujim rezidentom odobrile tudi za 60 odstotkov vseh posojil. Poslovna dejavnost slovenskih bank je po drugi strani v 90 odstotkih vezana na domači trg. Prav tako v Sloveniji za razliko od Cipra ni nobenih sumov omogočanja pranja denarja in utajevanja davkov. Povrh vsega slovenske banke niso bile vpete v zgodbo z odpisom grškega dolga in gospodarsko depresijo v Grčiji ter niso izpostavljene drugim ranljivim evrskim državam.
Bistveno boljša bonitetna ocena Slovenija omogoča zadolževanje pri ECB
V Raiffeisnu izpostavljajo tudi bistveno boljšo bonitetno oceno Slovenije v primerjavi s Ciprom. Čeprav je dodatno znižanje ocene s strani agencij Fitch in Standard & Poor's po njihovem mnenju možno, pa padec v območje visoke tveganosti, kjer je Ciper, ni verjetno. Slovenske banke se tako lahko z zastavo teh papirjev brez težav refinancirajo pri Evropski centralni banki, v Raiffeisnu pa ne vidijo nobenega tveganja, da bi morale zaprositi za izredno likvidnostno pomoč.
Tudi javni dolg kljub zaskrbljujočemu naraščanju v zadnjih letih še zdaleč ni tako velik problem kot na Cipru, kjer naj bi se po prejemu pomoči območja evra povzpel nad 100 odstotkov BDP. Analitiki so sicer našli tudi nekaj podobnosti med ciprskim in slovenskim bančnim sistemom, ki so predvsem v visokem deležu domačega lastništva in tako tesni povezanosti med reševanjem bank in javnimi financami, v visokem deležu slabih posojil ter v tem, da nimata sistemskega pomena za območje evra.
