V zadnjih mesecih so slovenski gospodarstveniki, politiki ter tudi mediji ob več priložnostih izpostavili idejo, da bi morali gospodarsko rast ponovno zagnati s tako imenovanimi velikimi projekti. Po mnenju predlagateljev so te več milijonske ali celo milijardne investicije edino, kar bo Sloveniji omogočilo prekiniti ta mrtvi tek, v katerem se nahaja.
V Sobotni prilogi Dela, dne 2. aprila, je bil objavljen zanimiv intervju z generalnim direktorjem Gospodarske zbornice Slovenije. Na vprašanje, zakaj krize pri nas še ni konec, je odgovoril, ker smo preveč zadolženi. V svetu trenutno poskušajo ZDA z dodatnim zadolževanjem rešiti svojo nepremičninsko krizo, a so bili do sedaj uspešni predvsem pri prikriti dokapitalizaciji bank.
Na drugi strani poznamo evropski način odzivanja na krizo, ko so države zategnile pasove. Nekaj takega je mislil g. Hribar Milič, ko je dejal, da bo počilo, ko nam bodo od zunaj dali vedeti, da moramo znižati porabo, plače, odpustiti ljudi v javni upravi in tako naprej. Zunanji nebodigatreba, ki nam bo to dejal, ne bo Evropska Unija, temveč udeleženci kapitalskih trgov, ki ne bodo več želeli kupovati naših dolžniških vrednostnih papirjev po nizkih obrestnih merah, ampak bodo zahtevali višje poplačilo za tveganje.
Rešitvi sta dve, prva je rast ...
Na makroekonomski ravni sta rešitvi dve. Prva rešitev je rast. Naši ustvarjalci javnega mnenja menijo, da bodo s keynezijanskim delovanjem, to je z državnimi infrastrukturnimi projekti ponovno zagnali slovensko rast. Na tak način je Kitajska uspela že vsaj dvakrat zmanjšati problem slabih kreditov in za nekaj časa prestaviti bolj bolečo, a tudi bolj vzdržno rešitev. Problem s takim reševanjem težav v Sloveniji nam lepo prikaže opis modela rasti, ki privede do kreditnega balona. Na začetku gospodarskega cikla in razvoja države so skoraj vse investicije nujno potrebne in tudi ekonomsko upravičene. Infrastrukturni projekti imajo multiplikativen učinek na gospodarsko rast. Kasneje pa zaradi korupcije ter napačnega sistema iniciativ, ko gredo koristi investicije investitorju, stroški pa širšemu bančnemu sistemu, to privede do slabih odločitev, napačne alokacije resursov in zgrešenih investicij. V bistvu pride do situacije, ko dolg narašča hitreje kot vrednost sredstev. Problem s takimi ukrepi je, da gre za neke vrsto ponzi shemo oz piramidno igro, saj bi država s svojim vmešavanjem iz gospodarstva izrinila privatni sektor. Država bi v prihodnjem obdobju za ohranitev gospodarske rasti morala začeti nov, še večji projekt. In tako naprej. Tako delovanje države pa ne rešuje slovenskih strukturnih zablod - nedelovanja institucij, nizke konkurenčnosti, visoke obdavčitve in predvsem nizke dodane vrednosti našega gospodarstva.
... druga rešitev je zategovanje pasu
Druga makroekonomska rešitev pa je zategovanje pasu, kar pomeni, da bi vsi mi morali sprejeti doseči konsenz, ki bi postal naš nacionalni interes. Po tej poti bi si Slovenija morala, kot se rado reče, natočiti čistega vina. Priznati bi morali slabe naložbe v bankah, znižati plače na nivoje, ki bi omogočale zunanjo konkurenčnost, sprijazniti bi se morali s hitrim naraščanjem števila brezposelnih ter rastočim bremenom za socialno blagajno. To pot lahko na kratko opišem s stavkom, da bi morali najprej trpeti, potem bi morali trpeti še nekoliko bolj, šele potem pa bi lahko ponovno uživali. Podoben proces je v začetku 21. stoletja izvedla Turčija, ki vse od izvedenih reform naprej beleži naklonjenost mednarodnih vlagateljev in tudi visoko gospodarsko rast.
Na podlagi povedanega je jasno, katero pot bo Slovenija poskusila ubrati. Žalosti me, da Slovenija te krize ni izkoristila za prilagoditev realnosti. Naslednjič bo račun še večji in še težje ga bomo plačali.
