Menim, da se bosta morala Kitajska in tudi svet za temeljit obrat pri kitajskem planiranju, ki bi omogočil bolj vzdržno in stabilno rast, sprijazniti z nižjo gospodarsko rastjo. Težava je le, da razmere v politični Kitajski za nekaj takega še niso dozorele.
Kitajsko gospodarstvo se ohlaja, o tem ni več nobenega dvoma. V četrtek, 22. marca objavljen indeks PMI (ang. Purchasing Managers Index), ki meri proizvodno aktivnost na Kitajskem, je znašal 48,1. To predstavlja občutno znižanje glede na večletni (od 2005 do 2011) trend marčevskih objav (povprečje znaša 52,4). Po mnenju ekonomistov CLSA je to konsistentno z 8 odstotno rastjo BDP v prvem četrtletju letošnjega leta. A vendar, na tem mestu želim biti kar se da jasen: napoved odhajajočega kitajskega premiera Wena Jiabaa na nacionalnem kongresu (v nadaljevanju NPC), da bo Kitajska gospodarska rast v prihodnje znašala 7,5 % ne predstavlja obrata pri načrtovanju kitajske gospodarske politike.
Partijski voditelji in posledično državni voditelji so z napovedmi gospodarske rasti vedno zgolj dajali signale lokalnim politikom, koliko lahko znaša najnižja stopnja gospodarske rasti. Zaradi tekmovanja med provincami in vplivnimi partijskimi predstavniki, je Kitajska tradicionalno presegala uradne napovedi gospodarske rasti. V preteklem petletnem obdobju je Wen pričakoval (zahteval) 8 odstotno rast, dejanska letna rast pa je v tem obdobju znašala 11,2 %. To znižanje napovedi rasti v letu 2012 torej ne predstavlja prevelikega presenečanja. Menim, da se bosta morala Kitajska in tudi svet za temeljit obrat pri kitajskem planiranju, ki bi omogočil bolj vzdržno in stabilno rast, sprijazniti z nižjo gospodarsko rastjo. Težava je le, da razmere v politični Kitajski za nekaj takega še niso dozorele. Hkrati pa tak obrat gospodarske smeri prinaša tudi tveganje v obliki znižane stabilnosti političnega sistema.
Obrat gospodarske smeri
O tem, da znotraj kitajske politične pokrajine poteka burno dogajanje, smo zunanji opazovalci lahko spoznali v zadnjih tednih. V torek, 20. marca je kitajsko podzemno internetno skupnost vzburila govorica, da se v Pekingu dogaja državni udar. Govorica, ki je bila kasneje zanikana, je vendarle pustila nekaj grenkega priokusa pri pozornih spremljevalcih kitajskih internih razmer.
George Friedman je v prispevku Assessing China's Strategy (ocena Kitajske strategije) za Geopolitical Weekly (6.3.2012) dejal, da ima Kitajska tri ključne dolgoročne strateške interese.
• Prvi, najpomembnejši, interes Kitajske je, ohranitev notranje stabilnosti. Razlike med premožnejšim, obalnim delom Kitajske, in revnejšo notranjostjo, so velike. Mao Zedong je svoj t.i. Dolgi pohod po primarno propadlem državnem udaru v Šanghaju, po tem, ko je uspel zbrati dovolj veliko vojsko revnih kmetov uspešno izvedel iz notranjosti Kitajske.
• Drugi strateški interes Kitajske je zagotavljati trge in kupce za njihove proizvode, saj Kitajska zaradi socialnega miru (prikrite brezposelnosti) proizvaja več, kot porabi.
• Tretji strateški interes Kitajske pa je obvladovanje pokrajin, ki mejijo na druge države (Tibet, Notranja Mongolija, itd.) Zaradi nevarnosti političnih nemirov aktualna kitajska oblast spodbuja masovno zaposlovanje v državnih podjetjih v notranjosti države in lokalnim oblastem dopušča izvajanje nerentabilnih investicij.
Skozi to prizmo lahko pojasnimo količino slabih kreditov in izjemnega stimulacijskega odziva Kitajske po propadu banke Lehman Brothers, razumemo pa lahko tudi posebno vlogo mesta Chongqing, ki je edino mesto v notranjosti Kitajske, ki ima status province (v obalnem delu imajo tak status še Peking, Šanghaj in Tianjin). Posebna ureditev je Chongqingu omogočila izjemen razvoj. V zadnjem času je bil Chongqing pogosto v medijih, saj je na površje priplavalo umazano perilo lokalnega partijskega šefa.
Bo Xilai – priljubljen, a politični konec
Bo Xilai je bil eden izmed najresnejših kandidatov za enega od devetih mest v najvišjem partijskem telesu – komiteju Politbiroja. V njem so trenutno (pred politično tranzicijo v drugi polovici leta) med drugim tudi kitajski predsednik (ki je hkrati tudi šef partije, generalni sekretar partije in predsedujoči centralnemu vojaškemu komiteju) Hu Jintao, kitajski premier (ter hkrati partijski sekretar državnega sveta) Wen Jiabao ter tudi oba naslednika, Li Keqiang (premier) in Xi Jinping (predsednik). Oba naslednika sta bila izbrana še s strani prejšnjih kitajskih voditeljev, Jiang Zemina in Zhu Rongjija. Po zamenjavi oblasti se članstvo v Politbiroju močno premeša. Trenutno vemo zgolj to, da bosta po tranziciji člana Politbiroja ostala zgolj Li Keqiang in Xi Jinping, preostalih (predvidoma 7), bo novih. Bo Xilai, partijski šef Chongqinga je bil zaradi izvrstnega ugleda in statusa “princa” (ang. princeling – potomci vplivnih in cenjenih “očetov” moderne Kitajske) eden glavnih favoritov za sedež na vrhu kitajske politične piramide.
A se je v nekaj tednih vse spremenilo. Bo Xilai je bil zaradi svojega populističnega delovanja in izdelanega javnega nastopa izjemno priljubljen tako med ljudskimi množicami kot tudi pri političnem vodstvu. Njegovo politično delovanje je bila kombinacija populističnega prepevanja pesmi in uporabe sloganov iz časa Mao Zedonga, socialnih programov, obsežnih infrastrukturnih projektov in na drugi strani brutalnega, in kot sedaj kaže, tudi koruptivnega obračunavanja s premožnimi podjetniki. Tako imenovan model Chongqinga je deloval, dokler so bili zgolj podjetniki, ki so čez noč zaradi obtožb o nezakonitem delovanju ostali brez vsega tisti, ki so se pritoževali. Ko pa je Bojev šef policije, Wang Lijun iščoč azil pobegnil na ameriški konzulat in razkril način delovanja Bo Xilaia, so tudi v vodstvu partije spoznali, da je situacija resna. Wen Jiabao je tako na precejšnje presenečenje na kongresu NPC javno izjavil, da se mora partija naučiti iz tega primera. Ekspresno pa je prišlo tudi do zamenjave na čelu Chongqinga, zelo verjetno pa tudi do političnega konca Bo Xilaia.
Zakaj je ta mala učna ura kitajske politične ureditve pomembna za nas, investitorje? Verjetno zgolj posredno in kot eden izmed kamenčkov v mozaiku razumevanja Kitajske danes, še pomembneje pa, Kitajske v prihodnjem petletnem obdobju. Boj za mesto v Politbiroju je nakazal na dve pomembni struji znotraj kitajske partije (reformistična in tista, ki bi želela ohraniti način funkcioniranja sistema kar se da nespremenjen), hkrati pa spodbudil debate med kitajskimi misleci, ekonomisti in politiki, glede smeri kitajskega gospodarskega razvoja.
Slovenija podobna Kitajski
Kitajska namreč v aktualnem petletnem načrtu napoveduje, da bo (verjetno tudi zaradi težav na ključnih izvoznih trgih) svojo gospodarsko rast v večji meri bazirala na domačih investicijah in povpraševanju. Težava je, da potrošnja gospodinjstev, kot odstotek bruto domačega proizvoda iz leta v leto pada. To je posledica sistemske ureditve, saj je gospodarska rast v največji meri odvisna od rasti investicij, ki se jih financira na breme nižjega in srednjega razreda prebivalstva. Najbolj očitno je to pri obrestnih merah, saj so depozitne obrestne mere realno negativne, krediti državnim podjetjem pa so glede na tveganost in donosnost projektov, ki so jih v zadnjih letih izvajala ta podjetja, prepoceni. Zaradi nerentabilnih projektov državnih podjetij (SOE – state owned enterprises) je donosnost državnega premoženja mizerna. Pri debatah o vlogi AUKN in donosnosti premoženja v državni lasti smo torej v Sloveniji v podobni situaciji kot na Kitajskem. Poleg tega so banke po nekaj mesecev stari direktivi centralne oblasti prisiljene delno pokriti slaba posojila preteklih let, delno pa jih refinancirati.
Rešitve kitajskega gospodarskega gordijskega vozla
V sredini marca je bilo zanimivo prebrati vest, da je China Cinda Asset Management prodala za 1,6 milijarde dolarjev slabih posojil. Cinda in tri druge družbe, ki jim lahko rečemo tudi slabe banke (Huarong AM, Great Wall AM in Orient AM) so bile ustanovljene leta 1999, z namenom odkupa slabih posojil državnih bank. Današnje prestrukturiranje Cinde in napoved prve javne prodaje družbe nam lahko tudi v Sloveniji ponudi idejo za sanacijo kreditnega krča. Ena od možnih rešitev zgoraj opisanega kitajskega gospodarskega gordijskega vozla, je privatizacija državnega premoženja. Svetovna banka, ki je v kitajskih ekonomsko intelektualnih krogih izjemno cenjena, v dokumentu z imenom Kitajska 2030 Kitajski svetuje, naj družbe za upravljanje prevzamejo nadzor nad poslovanjem državnih podjetij, kar bi zmanjšalo politično vmešavanje v poslovne odločitve podjetij in ob boljšem poslovanju zagotovilo višje dividende za lastnika, v tem primeru za državo. Nekaj podobnega sem pred časom predlagal tudi za Slovenijo. Država naj na čelo slovenskih državnih družb nastavi private equity in ostale finančne vlagatelje, jim za čas trajanja mandata prepusti proste roke pri optimizaciji poslovanja, hkrati močno okrepi nadzor nad delovanjem uprav in poskrbi za ključne interese države (okolje, donos kapitala, dezinvesticija in ohranitev strateških infrastrukturnih delov podjetij). Ključno je, da država poskrbi za visoko motiviranost kadrov v primeru uspešne sanacije družbe in ob dezinvesticiji poskrbi za vrtoglavo visok variabilen del plačila. To bi poživilo trg kapitala, saj bi vlagatelji lahko pričakovali izboljšanje poslovanja družb ter prodajo določenega državnega deleža v nekajletnem obdobju, po višji ceni kot danes. Hkrati bi odpadel argument zagovornikov “nacionalnega interesa”, da se prodaja državne naložbe po prenizkih cenah, slovenske javne finance bi bile deležne prihodkov od prodaje, dividend, država pa bi preko 25 % deleža, ki bi ga ohranila v izbranih podjetij lahko uresničevala interese vseh nas.
Indija
Indijske politične karte močno premešale
Indijski finančni minister je 16. marca objavil državni proračun za indijsko poslovno leto 2013. Dogodek je za vlagatelje predstavljal pomemben prikaz politične moči vlade in ponudil informacije glede smeri, ki jo bo v prihodnjem letu ubralo indijsko gospodarstvo, posledično pa tudi indijska borza. Ali lahko od obeh glavnih indeksov (Sensex in Nifty) pričakujemo rezultat kot v letu 2011 (padec za cca. 25 %) ali rezultat kot v letu 2010 (rast za cca. 20 %)? Indijske politične karte so se v zadnjem letu močno premešale, predvsem zaradi kopice škandalov, ki so priplavali na površje. Korupcijski škandali pri dajanju posojil za gradbene projekte, nepravilnosti pri delovanju licenc za drugo generacijo mobilne telefonije in še najnovejši škandal, da je država s prenizko prodajno ceno premoga za državna podjetja utrpela oportunitetno izgubo v višini 210 milijard dolarjev, so močno zamajali ugled in znižali priljubljenost vladajoče koalicije hkrati pa tudi največje stranke, Kongresne stranke.
Vlagatelji na “hladnem”
Kongresna stranka je tako na zveznih volitvah v nekaterih večjih zveznih državah (pomembna je predvsem Uttar Pradesh) utrpela boleč poraz, ki je še poglobil politično krizo v Indiji in zmanjšal verjetnost reform. Že dalj časa opozicija, ki je manj naklonjena odpiranju Indije navzven in posledično manj zaželena s strani vlagateljev, poziva k predčasnim volitvam. Zaradi šibke stopnje podpore je bila vlada pred izjemno dilemo – ali objaviti populističen proračun, ki bi še poslabšal javnofinančno sliko in privedel do nadaljnje depreciacije rupije, hkrati centralni banki Reserve bank of India zvezal roke pri sproščanju monetarne politike, ali pa se podati na pot fiskalne konsolidacije in iskanja zadostne podpore med vladajočimi strankami. Vlada se je odločila za slednje, kar pa je vlagatelje pustilo hladne, saj je bila reakcija na borzi medla. Investitorji tako čedalje več pričakujejo od RBI, ki pa je v preteklosti že dokazala, da je (za razliko od tržnih manipulatorjev iz ECB in Fed) pripravljena narediti to, kar je prav in ne to, kar si želijo vlagatelji. Dolgoročno je to brez dvoma dobro.
Grafi:
Kitajska rast BDP ostaja visoka. V primeru spremembe gospodarskega modela se bo morala občutno znižati.
Gibanje indijskega indeksa Sensex v zadnjih letih odraža težavne politične razmere.
