Sankcije proti Iranu lahko močno zamajajo globalno ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem.
S prvim julijem je Evropska unija uradno uvedla sankcije proti Iranu in tako v sodelovanju z ZDA povečala pritisk na voditelje te z nafto bogate zalivske države, da zaustavijo (sporni) jedrski program. Glede na to, da Iran predstavlja za Savdsko Arabijo drugo največjo proizvajalko nafte v naftnem kartelu Opec, lahko izpad iranske ponudbe močno zamaje globalno ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem.
Morebitni izpad iranskega izvoza tako predstavlja že drugo večjo motnjo v zadnjih dveh letih v dobavi te strateško pomembne surovine s strani katere od članic naftnega kartela Opec. Spomnimo se lanskoletnih oboroženih spopadov, ki so skoraj popolnoma zaustavili proizvodnjo v Libiji. Ta situacija je zagotovo pripomogla k temu, da se je cena surove nafte kljub ponovnem ohlajanju svetovne gospodarske aktivnosti držala na visokih ravneh (graf). Glede na to, da Iran proizvede dvakrat večjo količino nafte kot Libija, lahko pričakujemo, da bo vpliv sankcij na uvoz iranske nafte še močneje zamajal ravnotežje med ponudbo na globalnih naftnih trgih.
Podobno kot v primeru Libije lahko tudi sedaj pričakujemo, da bodo vrzel na strani ponudbe poskušale z večjo proizvodnjo zapolniti ostale članice Opeca s Savdsko Arabijo na čelu, na kar kažejo tudi zadnji podatki. Maja so namreč članice Opec namesto 30 milijonov sodčkov na dan, kolikor je bila zadnja dogovorjena največja količina, to (seveda z močnimi protesti s strani Irana) presegle za 1,6 milijona sodčkov na dan. Trenutna poplava ponudbe je v povezavi z nižjim obsegom globalnega povpraševanja na račun zaostrovanja gospodarskih razmer posledično potisnila ceno surove nafte Brent pod 100 dolarjev na sodček. Nižja cena surove nafte v trenutnih gospodarskih razmerah zagotovo predstavlja olajšanje za realno ekonomijo, ki danes, roko na srce, potrebuje vsako obliko spodbude, ki jo lahko dobi. Tega se dobro zavedajo tudi vodilni politični veljaki. Zato je cena surove nafte na zadnjem srečanju držav članic G20 dobila svojo točko, s katero je bila (ne presenetljivo) z velikim odobravanjem sprejeta naklonjenost Savdske Arabije, da z večanjem lastne proizvodnje uravnava »tržno politiko« na naftnem trgu (niža ceno). Trg pa kaže, da trenutno tovrstna politika (še) uspeva. Preostale članice Opec lahko do določene mere nadomestijo upad iranske proizvodnje. Težave pa lahko nastopijo, če se na naftnih trgih pojavi še kakšna dodatna motnja v oskrbi, kot je na primer nedavna stavka norveških naftnih uslužbencev, ki bi lahko za seboj potegnila tudi upad proizvodnje v Severnem morju. V tem primeru bi cena nafte kaj hitro lahko poskočila preko magične meje 100 dolarjev na sod.
