Potem ko se je pozornost svetovne javnosti vsaj za nekaj časa z dolžniških težav Grčije preusmerila na Španijo, pa bo vsaj za prihajajoči konec tedna prvo mesto prevzela Francija.
V prvem krogu predsedniških volitev se bosta namreč spopadla glavna kandidata, sedanji konservativni predsednik Nicolas Sarkozy in njegov socialistični izzivalec François Hollande. Medtem ko Sarkozy uživa močno podporo vladajoče konservativne elite po vsej Evropi, mu na domačem dvorišču ne kaže tako dobro, saj bi po javnomnenjskih raziskavah utegnil zaostati za Hollandom. Pešanje francoskega gospodarstva je namreč njegovo gospodarsko politiko postavilo pod vprašaj in na stežaj odprlo vrata Hollandovim precej socialističnim idejam.
S tehnologijo nad brezposelnost
Hollandova najnovejša obljuba je dvig minimalne plače s sedanjih 1398 evrov in njeno usklajevanje tako z gospodarsko rastjo kot z inflacijo, ki je trenutno pri 1,7 odstotka. Pri tem načrtuje obsežna pogajanja med sindikati in delodajalci, kjer bi določili obseg za julij predvidenega zvišanja. Obljublja še zamrznitev cen bencina, 25 odstotkov višjo socialno podporo staršem šoloobveznih otrok in povečanje števila učiteljev za 60.000. Nasploh Hollande velike upe polaga v razvoj kakovostnega šolstva in družbe znanja, s tem namenom pa naj bi ustanovili tudi javno investicijsko banko za financiranje industrijskih naložb. Ta naj bi s podpiranjem manjših podjetij vzdrževala zaposlenost in spodbujala zlasti razvoj zelenih tehnologij, obenem pa bi se tako učinkovito izognili tudi številnim proračunskim omejitvam. Kljub temu glavna rakava rana francoskega gospodarstva ostaja visoka brezposelnost, ki je konec lanskega leta dosegla najvišjo raven v zadnjih 12 letih, po nekaterih ocenah pa bi lahko v prvi polovici letošnjega leta celo presegla mejo 10 odstotkov.
Občutno upočasnjevanje rasti
Sarkozy je mnoge izmed naštetih načrtov že označil za nevarne, saj naj bi Franciji zaradi njih grozilo povračilo finančnih trgov. Prav tako je manevrski prostor za takšne ukrepe precej omejen, saj se francoska gospodarska rast občutno umirja. Francoski premier Francois Fillon je zaradi poslabšanih makroekonomskih razmer že ob začetku leta napoved letošnje rasti z enega odstotka znižal na pol odstotka, vnovično rast pa naj bi Francija dosegla šele v drugi polovici leta. Skrb zbujajoč je tudi zunanjetrgovinski primanjkljaj, ki se je od leta 2010 zvišal za skoraj tretjino, na 70 milijard evrov. Kljub temu država letos ne bo potrebovala dodatnih varčevalnih ukrepov, potem ko je bil lanski proračunski primanjkljaj celo nižji od načrtovanega 5,7-odstotnega. Sarkozyjeva vlada je sprejela tudi program za stabilnost, v okviru katerega letos načrtuje znižanje primanjkljaja na 4,5 odstotka BDP, prihodnje leto pa že na tri odstotke, čeprav Mednarodni denarni sklad (IMF) za verjetnejši scenarij ocenjuje številko blizu štirih odstotkov. Do leta 2017 naj bi lanskoletni 5,2-odstotni primanjkljaj pretvorili v 0,5-odstotni presežek, medtem ko si je Hollande do tega leta za cilj zastavil zgolj odpravo primanjkljaja.
Rastoči stroški zadolževanja
S tem namenom Sarkozy tako ne bo več dovolil niti rasti odlivov iz Pariza v Bruselj, pomembno vlogo pri uravnoteženju proračuna pa bi utegnil odigrati še novi davek na finančne transakcije, ki ga namerava Francija uvesti z letošnjim 1. avgustom. Z naslova tega davka naj bi se v državno blagajno letos steklo dodatnih 500 milijonov evrov, prihodnje leto pa že milijarda. Omenjeni davek je tudi del paketa za spodbujanje gospodarske rasti, čeprav so mnenja strokovnjakov o pozitivnih učinkih deljena. A pri uravnoteženju proračuna bo morala Francija z enim očesom budno spremljati tudi mednarodne finančne trge, kjer se po treh mesecih umirjanja napetosti znova pojavljajo skrbi o širjenju dolžniške krize evrskega območja. To je v zadnjem času ponovno dvignilo stroške zadolževanja Italije in Španije, nedavno pa je morala na višjo zahtevano donosnost pristati tudi Francija. Država je sicer z izdajo petletnih obveznic zbrala 7,97 milijarde evrov, a pri tem morala pristati na 1,83-odstotno obrestno mero, nadaljnje slabšanje javnih financ v bližnji prihodnosti pa bi nedvomno pomenilo še dodaten, zelo nezaželen pritisk.
