Nahajamo se na polovici koledarskega leta in menim, da je primerno, da v uvodu nekaj besed komentarja namenim globalni strategiji in se v nadaljevanju posvetim aktualnim dogodkom v Aziji. Strateg investicijske banke Morgan Stanley, Gerard Minack (Downunder Daily – Cycle Drives Post-Bubble, 29.6.) je zapisal, da postanejo po poku balonov delniški trgi bolj odvisni od makroekonomskih razmer. Minack trdi, da bo preteklih 30 let povsem neuporabnih pri napovedovanju tega, kaj lahko na razvitih kapita
Zaradi intenzivnih naporov centralnih bankirjev in vladajočih politikov po celem svetu (spomnim naj, da je predstavnik FEDa pred časom dejal, da si lahko ameriška centralna banka privošči vzdrževanje vrednosti naložbenih razredov na višjem nivoju, kot bi bili ob delovanju trga) je makroekonomska slika popačena, poteze vlagateljev pa so vsaj do nedavna odražale mantro »ne nasprotuj Fed-u«.
Z iztekom drugega dela kvantitativnega lajšanja se utegne v ureditvi sveta in posledično pri naložbenih razredih nekaj spremeniti. Legendarni strateg CLSA, Russell Napier (Solid Ground – The Great Reset, 16.6.) opozarja na spremembe, ki utegnejo doleteti svetovno finančno ureditev zaradi potreb ZDA po financiranju (četrtletno med 250 in 350 milijard dolarjev). Do sedaj so ameriške dolžniške vrednostne papirje (v nadaljevanju UST) kupovale predvsem tuje centralne banke (večji lastniki USTjev so Kitajska 1160 mrd $, Japonska 882 mrd $, VB 272 mrd $, države izvoznice nafte 212 mrd $, Brazilija 186 mrd $ in tako naprej).
Kitajska kupuje vse manj ameriškega dolga
V zadnjem četrtletju lanskega leta in prvem četrtletju letošnjega leta je Kitajska nakupila zgolj 8 milijard dolarjev ameriškega dolga. Financial Times je 20. junija poročal (Trades reveal China shift from dollar) o ocenah banke Standard Chartered, da je v prvih štirih mesecih letošnjega leta Kitajska (nakupi iz Kitajske, Hong Konga in iz Londona) kupila občutno manj ameriškega dolga. V prvih štirih mesecih od leta 2008 do leta 2010 je Kitajska v povprečju 52 % novo ustvarjenih deviznih rezerv namenila za nakupe UST. Letos znaša ta odstotek zgolj 24 %. To seveda ni nič pretirano dramatičnega, a glede na to, da ima Kitajska sama kar 38 % skupnih rezerv v UST, to nakazuje na drugačno delovanje kitajskih oblasti.
Seveda je povsem jasno, da je v zadnjem času glavni kupec teh vrednostnih papirjev ameriška centralna banka. Zaradi izteka QE2, se zastavlja vprašanje, kdo bo v prihodnje kupoval te naložbe. Možni kupci so centralne banke hitrorastočih držav, ki bodo zaradi fiksiranja valut beležile rast deviznih rezerv. Problem je, ker je trend pri nakupih centralnih bank očitno negativen. Leta 2008 so tuje centralne banke kupile 44 % neto emisij, leta 2009 39 %, lani pa zgolj 24 % (več v tabeli).
Tabela: Neto emisije UST in neto nakupi s strani tujih centralnih bank v mrd USD
Vir: US Treasury
Druga, precej bolj realistična napoved je, da bodo USTje kupovale ameriške banke. Za te nakupe bodo želele biti dodatno kompenzirane (višja donosnost), ker pa bodo sredstva namenila za financiranje države, pa utegne to privesti do učinka »crowding out«, kar pomeni, da bo za gospodinjstva in gospodarstvo na voljo manj kreditov. To pa bi imelo deflacijske posledice in negativen učinek na večino naložbenih razredov.
Kakšen motiv imajo kitajski in ostali azijski vlagatelji?
Na tej točki je morebiti zanimivo prepustiti prihodnje ameriške dileme za diskusijo ob kakšni drugi priložnosti in se osredotočiti na delovanje Kitajske. Anatole Kaletsky iz družbe GaveKal (GaveKal Five Corners – Ulterior Motives for China's Interest in the Euro?, 27.6.) se sprašuje, kakšen motiv imajo kitajski in ostali azijski vlagatelji pri kupovanju naložb v evrih (pomoč Grčiji, sodelovanje pri emisijah portugalskega in španskega dolga…). Najbolj neposreden odgovor je, da želi Kitajska zaradi padca vrednosti dolarja razpršiti svoje tuje naložbe.
Po mojem mnenju so ravno ta sredstva v ameriških dolžniških vrednostnih papirjih glavni razlog, da Kitajska ne privoli v hitrejšo krepitev lastne valute glede na dolar. S tem bi si namreč razvrednotila svoje naložbe. Ne strinjam pa se z argumentom, da s kupovanjem grških in ostalih obveznic prezadolženih držav želi diverzificirati svoje naložbe. Zato pritrjujem argumentu, da je Kitajska kljub sprostitvi vezave juana na ameriški dolar pridobila na izvozni konkurenčnosti. Drži, juan se je glede na dolar okrepil, a če pogledamo strukturo kitajske zunanje trgovine, lahko vidimo, da je evro-območje skoraj enako pomemben partner, kot so ZDA, Evropa pa je največji trg za kitajske proizvode.
Kitajski torej ustreza močan evro
Pozornost vlagateljev v Evropi se je v zadnjih dneh povsem osredotočila na Grčijo. Verjetno je marsikdo spremljal prenos iz grškega hrama demokracije, kjer so »mediteransko« sproščeni grški parlamentarci glasovali z ne (ja/za) in ohxi (ne/proti) in na koncu tudi potrdili varčevalni paket. Problemi Grčije s tem nikakor niso rešeni, tako da lahko zapišem, da je tudi ta »pomoč« podobna kompresijski prevezi, s katero so zaustavili krvavitev, še vedno pa bo potrebno sprejeti odločitev, kaj narediti z ranjencem.
Volitve na Tajskem
Ko že omenjam ranjene, lani na Tajskem je bilo po podatkih Wikipedije med protesti »rdečih srajc« okoli 2100 ranjenih in več kot 80 tudi ubitih. Tajski volivci so se 3. julija podali na volišča. Dolgo je kazalo, da bo Demokratska stranka Abhisita Vejjajiva-a suvereno zmagala, predvsem zaradi nestrinjanja volivcev s (plačanimi) protestniki v rdečem. A vendar je nekdanji tajski premier, Thaksin Shinawatra iz rokava potegnil asa. Bivši premier, ki je tudi en najbogatejših Tajcev, je leta 2006 v vojaškem udaru klonil pod obtožbami o korupciji in osebnem okoriščanju. Vse od izgube oblasi naprej si Thaksin želi povrniti izgubljeno. Kot kaže nekaj dni pred volitvami, mu je tokrat uspelo priti pred vrata zmage, saj ima po javnomnenjskih anketah njegova stranka Pheu Thai okoli 30 odstotno podporo, demokrate Vejjajiva pa bi volilo 17 odstotkov prebivalcev. Razlog za obrat javnega mnenja se skriva v očarljivi najmlajši sestri tajskega avtokrata, 44. letni Yingluck Shinawatra. Za tajski kapitalski trg bi bil tesen izid najslabša možnost, saj bi vnesel dodatno negotovost in skoraj brez dvoma ponovno privedel do spopada privržencev obeh političnih opcij.
Tajski indeks je bil kljub negotovosti glede izida volitev precej stabilen:
Japonski delničarji nezadovoljni s trenutnim upravljanjem družb
Spremembe pa se ne dogajajo zgolj v tajskem javnem mnenju, temveč tudi pri japonskih delničarjih. V svojem prejšnjem komentarju (dne 6.6) sem omenil, da sem za enega od naših skladov kupil delnice japonske družbe Keyence. Družba Keyence ima v bilanci okoli 2,8 milijard evrov denarja in denarnih ekvivalentov ter nič dolga. To predstavlja okoli 26 % tržne kapitalizacije družbe in kar 52 % sredstev družbe.
Na skupščini družbe iz Osake se je, za japonske razmere, dogodilo nekaj šokantnega. Za razrešnico direktorju in ustanovitelju družbe je glasovalo zgolj 80 % prisotnega kapitala. Tak razvoj glasovanja pomeni drastičen obrat pri delovanju japonskih delničarjev in izraža predvsem nestrinjanje delničarjev z upravljanjem sredstev družb. Spremembo pri dividendni politiki ali politiki odkupa lastnih delnic pri tobačnemu podjetju Japan Tobacco poskuša doseči tudi britanski hedge sklad Children's Investment Fund. Vse to daje upanje, da bodo japonska podjetja v prihodnje kopičila nekaj manj denarja, kar bi lahko pomenilo višjo dividendno donosnost in bolj vabljive naložbene priložnosti.
Delnica podjetja Keyence v zadnjem času beleži nekaj rasti:
Japonski indeks Topix je po kazalniku P/B privlačno ovrednoten:
