V seriji skupaj štirih člankov predstavljamo naš podroben pogled in analizo kitajskega gospodarstva v zadnjih tridesetih letih.
Če jih doslej še niste prebrali:
Kitajska tri desetletja (1. del) - Kitajski gospodarski vzpon - zgodovina in rast
Kitajska tri desetletja (2. del) - Prvi koraki k spremembi gospodarskega modela
Internacionalizacija valute in demografski izzivi
Projekt internacionalizacije kitajske valute se je začel z odpravo vezave domače valute na ameriški dolar leta 2005. Kitajska je odobrila program za denarno poravnavo v juanih s tujimi trgovinskimi partnerji od leta 2009 naprej. Vzpostavila je pravni okvir za uporabo juana pri poravnavni transakciji za tekoči račun plačilne bilance. Vse večji dostop trgovinskih partnerjev do kitajske valute je povzročil povečanje uporabe juana v mednarodni trgovini. Aizeman (2015) navaja, da zadnji podatki kažejo, da se je uporaba valute razširila na tretjino zunanje trgovine. Konec leta 2014 je delež poravnave v juanih v plačilnem sistemu SWIFT znašal 2,1 %, v ameriških dolarjih pa 44 %.
Kljub napredku pri uporabi juana v mednarodni trgovini kitajska valuta še vedno, globalno gledano, nima pomembne mednarodne vloge, saj je bil obseg transakcij z juanom na mednarodnem deviznem trgu leta 2013 zgolj 2,2 %. Veliko več informacij daje trend rasti obsega transakcij z juanom, kot izhaja iz podatkov Banke za mednarodne poravnave (BIS). S kitajsko valuto leta 2004 praktično še ni bilo nobenih transakcij na mednarodnem deviznem trgu in je zasedala 29. mesto med vsemi valutami glede na obseg transakcij na mednarodnem deviznem trgu. V letih do 2013 je obseg transakcij z juanom poskočil tako močno, da je valuta vstopila v skupino desetih najbolj pogosto uporabljanih valut ter pristala na 9. mestu po obsegu transakcij na deviznem trgu.
Kitajska je prav tako zmanjšala kapitalske kontrole za portfeljske naložbe, predvsem s programom »Shanghai-Hong Kong Stock Connect«. Prek tega investicijskega kanala lahko vlagatelji z delnicami na obeh borzah trgujejo prek svojih lokalnih borznih posrednikov, Kitajci lahko kupujejo delnice na borzi v Hong Kongu, mednarodni vlagatelji pa delnice v Šanghaju.
V duhu internacionalizacije valute je kitajska centralna banka v zadnjih letih omejila intervencije na deviznem trgu, vendar je situacijo pozorno spremljala in dovoljevala postopno apreciacijo valute nasproti največjim trgovinskim partnerjem. Kot izhaja iz spodnjega grafa, je juan v primerjavi z dolarjem apreciiral za več kot 20 %, v primerjavi z evrom pa za več kot 30 %.
Zadnji poseg centralne banke je bil izpeljan 11. avgusta 2015, ko je spremenila valutni režim. Pri določanju srednje vrednosti je vpeljala tržne elemente in posledično je srednji tečaj USD / CNY devalviral za 1,85 % v primerjavi s prejšnjim dnem. Centralna banka namreč vsak dan določi srednji tečaj (daily fixing), medtem ko se na deviznem trgu ta lahko giba v pasu +/- 2 %.
Ta ukrep odpira vrsto vprašanj za prihodnje. Na prvem mestu je vprašanje, ali internacionalizacija valute še ostaja v ospredju ali se je strategija spremenila. Po mnenju Aizenmana (2015) so ekonomske koristi z internacionalizacijo valute precenjene in se gibljejo do maksimalno enega odstotka bruto domačega proizvoda. Kot pozitiven vpliv je izpostavil lažji dostop do kapitalskih trgov in posledično cenejše zadolževanje. Na drugi strani obstajajo večja tveganja prelivanj (spillover effect) finančnih kriz v domači ekonomski sistem.
Projekt internacionalizacije juana je v zadnjih letih napredoval, vendar je pred Kitajsko še dolga pot do uresničitve cilja uveljavitve juana v mednarodnem finančnem svetu. V prihodnjih letih bi moralo slediti odprtje domačega kapitalskega trga, vendar to za seboj potegne večji vpliv tujega kapitala in zahteve investitorjev po večji transparentnosti, učinkovitejšem korporativnem upravljanju, kredibilnosti vlade. Vprašanje je, ali bi te zahteve v Pekingu naletele na odprta ušesa.
Demografski trendi
Dejavnik, ki bo v prihodnje pomembno vplival na kitajsko gospodarsko rast, je delovna sila. Znan je rek, da demografija določa usodo. Kitajska je trenutno v prelomnem obdobju in nekateri demografske trende (Economist 2012) označujejo za kitajsko Ahilovo peto prihodnjega razvoja in rasti. Nizka stopnja rodnosti in hitra rast deleža prebivalcev, starejših od 65 let, bosta v prihodnjih desetletjih pomembno določali strukturo prebivalcev na Kitajskem in s tem vplivali na ponudbo delovne sile, ki je ključni proizvodni faktor.
Kitajska je leta 1978 predstavila in leta 1980 sprejela politiko enega otroka, s katero je znižala dejansko stopnjo rodnosti s 3,01 na 1,53 otroka na žensko v letu 2010. Na drugi strani Pacifika, v ZDA, je bila istega leta stopnja rodnosti okrog 2,06. Na podlagi študije Združenih narodov (2006) je raven, ki zagotavlja ohranjanje števila prebivalstva, okrog 2,1. Napovedi glede rodnosti za Kitajsko so, da se bo stopnja rodnosti v prihodnjih desetletjih zasidrala na nizkih ravneh in ne bo dosegla stopnje ohranjanja števila prebivalstva. Večjih sprememb ni pričakovati niti ob odpravi politike enega otroka, saj je ta postala družbeni trend. V mestu Šanghaj, ki je kitajski finančni center, so na primer leta 2010 objavili podatek, da je stopnja rodnosti zgolj 0,6.
Razlika v stopnji rodnosti na Kitajskem (1,53) in v ZDA (2,06) se sprva ne zdi velika, vendar v daljšem obdobju pomembno določa družbeno in populacijsko strukturo. Ob predpostavki počasnega dviga stopnje rodnosti se bo kitajsko prebivalstvo do leta 2050 skrčilo pod 1,3 milijarde. Negativni scenarij, ki predvideva ohranitev trenutnih stopenj rodnosti, pa bi pomenil upad števila prebivalstva pod eno milijardo do leta 2060. Na drugi strani so napovedi za ZDA obetavnejše, saj se predvideva rast prebivalstva za 30 % v naslednjih 40 letih (Economist 2012). Če upoštevamo realni scenarij, pridemo do sklepa, da število prebivalcev do leta 2050 ne bo raslo in posledično bo to omejevalni dejavnik za potencialno gospodarsko rast.
Drug pomemben omejevalni dejavnik potencialne gospodarske rasti na dolgi rok je staranje prebivalstva. Politika enega otroka je pripeljala do nižje stopnje rodnosti, medtem ko se številčna odrasla populacija stara. Povprečna starost naj bi se do leta 2050 povzpela na 49 let, medtem ko je leta 2010 znašala 34,5 leta. Delež prebivalcev, starejših od 65 let, je 2010 znašal malo nad 8 %, Združeni narodi napovedujejo, da bo do leta 2020 narasel na 12 %, do leta 2030 na 17 % in do leta 2050 na 27 %. Ta trend bo imel izrazite družbene in finančne posledice.
