Preden podrobneje predstavimo trenutno gospodarsko stanje na Kitajskem, izzive, reforme in izglede za prihodnje, bomo izpostavili ključne gospodarske dosežke in strnjeno predstavili razloge, ki so pripeljali Kitajsko na gospodarski Olimp.
Kitajska je bila leta 1978 ena izmed najrevnejših držav na svetu. Gospodarski uspeh v zadnjih treh desetletjih je na podlagi mnenja ekonomske javnosti viden kot ena izmed najuspešnejših gospodarskih zgodb modernega časa.
Oče gospodarskih reform Deng Xiaoping je na enajstem centralnem komiteju komunistične partije predstavil predloge gospodarskih reform, ki so bile sprejete in so se dejansko začele izvajati šele leta 1979.
Od začetka gospodarskih reform leta 1979 do 2014 je realni bruto domači proizvod Kitajske rasel s povprečno letno rastjo blizu 10 %.
Na podlagi ocen Svetovne banke je Kitajski uspelo v obdobju gospodarskega razcveta iz ekstremne revščine povzdigniti več kot 500 milijonov prebivalcev. V mednarodni primerjavi je postala ena izmed najpomembnejših gospodarskih velesil. Ameriški trgovinski podatki kažejo, da se je blagovna menjava med državama povzpela iz 7,7 milijard USD v letu 1985 na 592 milijard USD v letu 2014. Kitajska je tako postala druga najpomembnejša trgovinska partnerica ZDA.
Razlogi gospodarskega razcveta
Zhiwu Chen (CFAInstitute 2011), ki je profesor na Yale School of Managment in strokovnjak za kitajsko gospodarstvo meni, da najbolj popularna razlaga - »poceni delovna sila« - za kitajski gospodarski čudež ni najbolj primerna. V kolikor bi držalo to splošno prepričanje, bi Kitajska ta potencial izkoristila prej in bi visoko gospodarsko rast beležile veliko prej v zgodovini. Po njegovem mnenju je pretekli razvoj veliko bolj povezan s spremembami v mednarodnem okolju, ki so pripeljale do tega, da je Kitajska lahko uresničila potencial velikega obsega poceni delovne sile. Izpostavil je predvsem nižje transakcijske stroške in drugačen svetovni red mednarodne trgovine.
Morrison (2015) je izpostavil dva ključna faktorja, ki sta doprinesla k visoki gospodarski rasti v zadnjih tridesetih letih: ogromne kapitalske naložbe in hitra rast produktivnosti. Ta dva dejavnika sta v preteklosti šla v z roko v roki. Reforme so izboljšale gospodarsko učinkovitost, kar je dvignilo bruto domači proizvod in povečalo vire za dodatno investiranje.
Zgodovinsko gledano je Kitajska vedno imela zelo visoko stopnjo varčevanja in jo je bila sposobna celo dvigniti. V začetku 80-ih let prejšnjega stoletja je stopnja varčevanja znašala 35 % bruto domačega proizvoda. Varčevanje je skoraj v celoti temeljilo na dobičkih velikih domačih podjetij, ki so sredstva uporabljala za nadaljnje investiranje. Z izvajanjem gospodarskih reform je sledila tudi rast varčevanja gospodinjstev in podjetniškega sektorja. Ta potencial je Kitajski omogočil, da financira domače investicije in hkrati postane pomemben globalni neto upnik. Stopnja varčevanja Kitajske je tako ena izmed najvišjih v primerjavi z ostalimi velikimi gospodarstvi. Za primerjavo lahko povemo, da se je v enakem obdobju stopnja varčevanja v ZDA zmanjšala iz 22 % na 18 % bruto domačega proizvoda.
Drug pomemben dejavnik hitre gospodarske rasti je bila rast produktivnosti, ki je bila posledica realokacije resursov v produktivnejše dejavnosti in sektorje. Agrarna reforma iz začetka 80-ih let prejšnjega stoletja je izpeljala dekolektivizacijo oz. vrnitev obdelovalne zemlje privatnim lastnikom z namenom vzpostavitve sistema gospodinjske odgovornosti. Kmetje so zemljo lahko obdržali v zameno za določeno plačilo. Ti ukrepi so bistveno pripomogli k višji učinkovitosti kmetijskega sektorja. Zraven tega je se je sprostila delovna sila, ki je zaposlitev iskala v bolj produktivnih sektorjih proizvodne industrije. Realokacija delovne sile iz kmetijskega v proizvodni sektor je v veliki meri tudi rezultat decentralizacije kitajskega gospodarskega modela, ki se je v času izvajanja reform postopno razvijal. Decentralizacija oz. centralizacija države (XU 2006), odvisno glede na relativen pogled, je pripeljala do regij in regijskih vlad oz. oblasti, ki pa so pomemben faktor v gospodarstvu. Pod nadzorom centralnih oblasti so odgovorne, da sprožijo, izvajajo, preusmerjajo in zavračajo reforme, politiko in zakone. Regionalne oblasti imajo odgovornost in pravico odločanja nad veliko količino finančnih sredstev, surovin, energije, zemljišč in podjetij. Struktura regionalne decentralizacije je tlakovala pot za razvoj nedržavnih podjetij, ki so bile ključne za gospodarski uspeh države. Podjetja so bila tržno in izvozno usmerjena ter posledično učinkovitejša od državnih podjetij. Skratka, vse večji del gospodarstva se je preusmeril v segmente, ki so bili izpostavljeni zakonitostim trga in konkurence.
Zhu (2012) je analiziral rast faktorske produktivnosti v obdobju od leta 1978 do leta 2007 in ugotovil, da je ta v povprečju zrasla za 3,61 % na letni ravni. Reforma kmetijskega sektorja je v povprečju prispevala 1,5 odstotne točke rasti na letni ravni, medtem ko je največji delež k rasti faktorske produktivnosti prispeval nedržavni sektor, in sicer 2,27 odstotne točke na letni ravni. Državni sektor v opazovanem obdobju ni izkazoval prispevka k rasti faktorske produktivnosti.
