Kmalu. Še zlasti, če o naložbah razmišljate dolgoročno. Torej vsaj pet, če ne celo deset let in več. Daljše obdobje ko vzamemo, bolj privlačna je zgodba Slovenije oziroma regije. Danes skoraj vse, kar preberemo, slišimo in tudi kar vidimo, kaže, da se nam ne piše prav nič dobro. Toda v preteklosti smo lahko videli, da se tudi iz brezupnih situacij najdejo poti, ki enostavno rešijo problem.
In slovenski kapitalski trg ni v brezupnem stanju. Nekaj korenitih sprememb, in slika bo čez pet ali deset let povsem spremenjena. Vse, kar moramo narediti, je dvigniti splošno izobrazbo, da bomo poznali pomen kapitalskega trga in njegovih produktov, vzpostaviti okolje, kjer bodo finančni produkti med seboj enakovredni, spremeniti pokojninski sistem tako, da bo podprl razvoj institucionalnih vlagateljev, ter v večino uprav javnih družb pripeljati ljudi, ki bodo delali dobro za podjetje.
Potrebno je dvigniti splošno izobrazbo
Kar se tiče izobrazbe, je , ne samo, da je treba povprečnemu vlagatelju na široko razlagati smiselnost dolgoročnega vlaganja, tudi znotraj financ moramo dandanes nekaterim finančnikom razlagati, kaj so denarni vzajemni skladi. Da so to po lestvici tveganja netvegani vzajemni skladi, saj njihova investicijska politika dopušča vlaganje samo v varne naložbe, kot so depoziti, kratkoročni vrednostni papirji in podobno. In da to niso delniški vzajemni skladi, ki jih ljudje danes razumejo kot špekulacijo predvsem zaradi njihove negativne izkušnje, ki so jo imeli s finančno krizo v zadnjih štirih letih.
Žal slovenski izobraževalni sistem ne pomaga k smiselni podpori ideje o dolgoročnem varčevanju, k ustreznemu razumevanju odnosa med pričakovanim donosom in tveganjem ter navsezadnje ne informira o možnostih, kje vse je mogoče denar vlagati. To je morda tudi razlog, da imajo nekateri finančni produkti še zmeraj ugodnejšo davčno ali katero drugo obravnavo kot drugi.
Žal slovenski izobraževalni sistem ne pomaga k smiselni podpori ideje o dolgoročnem varčevanju ...
Nizka izpostavljenost slovenskih vzajemnih skladov domačemu trgu
Pa mogoče to še ni največji izziv. Zakaj se tako obotavljamo vzpostaviti okolje, v katerem bi se domači institucionalni vlagatelji lahko normalno razvili, da bi nato prevzeli štafeto razvoja? Si predstavljate, da bi pokojninski ter vzajemni skladi izraziteje zagotavljali trdno vez med prihranki prebivalstva ter podjetjem, ki iščejo svež kapital bodisi zaradi novih projektov bodisi zaradi izboljšanja bilance. Tako pa lahko nemo opazujemo, kako slovenski vzajemni skladi v strukturi naložb nižajo izpostavljenost domačemu trgu.
Konec meseca maja je bilo samo 16 odstotkov sredstev vloženih v vrednostne papirje domačih izdajateljev, pred petimi leti pa skoraj 50. Zato ni čudno, da slovenski investicijski skladi niso gonilo razvoja kapitalskega trga, tako kot v drugih državah. Na Hrvaškem je na primer obvezni drugi steber ustvaril velike pokojninske sklade, ki pokupijo okoli polovico izdaj domačih obveznic (in so tako eden najpomembnejših virov državnega financiranja), hkrati pa so pomemben kupec novo izdanih delnic ter vse pomembnejši zagovornik kodeksa upravljanja podjetij.
Sloveniji manjka smer razvoja
S tem se vzpostavlja smer razvoja, ki pa Sloveniji zagotovo manjka. Čeprav imamo tudi pri nas mnogo zagovornikov kodeksa upravljanja podjetij, smo še zmeraj na začetku – nekatere tožbe zaradi napačnih odločitev nekdanjih uprav so bile podane, medtem ko na skupščinah še ne zaznavamo konkretnejših pripomb/predlogov za tekoče poslovanje.
Pri nas se bo premik zgodil takrat, ko bodo lastniki podjetij točno vedeli, kaj želijo. In takrat bodo uprave delale v dobro podjetja, in ne v dobro skritih interesov.
Tukaj se seveda ustavimo pri procesu privatizacije, ki se bo v naslednjih treh letih v Sloveniji ponovil. In to ne zaradi želje, ampak zaradi nuje – nekateri obstoječi delničarji vključno z državo, si ne bodo mogli privoščiti stroška biti stabilen ter želen lastnik (z drugimi besedami biti lastnik, ki z dodatnim kapitalom podpira razvoj, če je potrebno). Nekatera podjetja se bodo prodala, in tam se bodo »pipice«, kjer danes odteka denar, slej ko prej zaprle. Zato bo strošek kapitala nižji, in ker bo dobička več, se bo več tudi vlagalo. Ta proces se bo najverjetneje zgodil v naslednjih desetih letih, zato danes govoriti o priložnosti, kljub vsem črnim scenarijem ni težko.
Rdeča barva ne bo vedno prisotna
Res je, da se lahko trenutne razmere še korenito poslabšajo. Res je tudi, da obstaja možnost, da nova vlada povsem razočara. Toda bližji ko bo zid, v katerega lahko treščimo, bolj lahko verjamemo, da bodo spremembe prišle. In razmere, kjer mali domači vlagatelji prodajajo delnice in vzajemne sklade (kupujejo pa jih predvsem tuji institucionalni vlagatelji), hkrati pa povečujejo sredstva na bančnih depozitih, kažejo, da je strah prisoten. To pa je čas, ko dolgoročni in potrpežljivi vlagatelji izkoristimo trenutek za krepitev izpostavljenosti delniškim zgodbam.
In v tem pogledu bi lahko rekli, da rdeča barva, ki jo na Ljubljanski borzi opazujemo že kar nekaj časa, ne bo večno prisotna. Prej ali slej se bo zgodil še kakšen prevzem, ki bo kot adrenalin v srce povečal likvidnost borznega trga in s tem vrnil nekaj privlačnosti Ljubljanske borze. Navsezadnje se bo začelo govoriti, da delnice že samo z dividendami prinašajo več kot obresti na banki, temu v prid pa govori tudi dejstvo, da je, ne glede na dosedanje poteze, AUKN vendarle nakazal in pokazal, da bodo morala podjetja začeti izplačevati konkretnejše dividende. In ko se bo začelo bolj pozitivno govoriti o borznem trgu, se bodo mali vlagatelji počasi vrnili. In znašli se bodo v zelo preprosti dilemi – kako najti prodajalca. Danes jih je še precej, toda ne verjamem, da bodo na teh ravneh še dolgo časa.
