Od začetka leta 2010 so trgi zelo zaskrbljeni zaradi dolžniške krize držav v evrskem območju. Tako imenovane države PIGS (Portugalska, Irska, Grčija in Španija) so v središču dramatičnega dogajanja, saj je veliko ljudi zaskrbljenih zaradi solventnosti omenjenih držav.
Nemčija se je težavnim procesom ponovne združitve soočila tako, da dvajset let ni spreminjala realnih plač in da se je, z namenom da bi zagotovila gospodarsko rast, obrnila v izvoz in večino je izvozila v druge države članice EU. Tedaj so imele druge države v evrskem območju znatno višjo domačo potrošnjo in nizek izvoz. Ta situacija je vodila v veliko neskladje v saldu trgovinskega primanjkljaja v državah članicah evrskega območja.
Trgovinski primanjkljaj mora biti pokrit z ustreznim prilivom na kapitalski račun države. Zaradi omenjenega priliva kapitala so nastali mehurčki cen sredstev. Leta 2009 je Paul Krugman, profesor ekonomije na Univerzi Princeton in Nobelov nagrajenec, zapisal: »Nekaj časa je vdor kapitala v teh državah ustvarjal iluzijo bogastva, enako kot jo je za ameriške lastnike nepremičnin: cene sredstev so rasle, valute so bile močne in vse je bilo v redu. A vsak mehurček slej kot prej poči in še včerajšnja čudežna gospodarstva so postala današnje razvaline, države, katerih sredstva so izginila, njihovi dolgovi pa so ostali še kako resnični.« Krugman in ostali so mnenja, da so mehurčki, ki so nastali v državah PIGS, neposredna posledica omenjenih trgovinskih primanjkljajev.
Če ne bi bilo monetarne unije, bi vrednosti nemške valute in valut ostalih držav, ki imajo presežek v trgovinski menjavi, zrasle v primerjavi z vrednostjo valut držav z primanjkljajem. Vendar pa zaradi skupne valute do tega ni prišlo. To je vodilo do najpogostejše kritike evrskega območja in sicer, da imajo države sicer res skupno valuto, nimajo pa skupne fiskalne politike, kar pomeni da je tovrstna unija že sama po sebi nestabilna. Zaradi tega so se pojavili različni predlogi, kako bi to težavo odpravili.
Kratkoročne rešitve
Zgodovinsko gledano so bile najhujše finančne krize tiste, v katerih se države niso uspele pravočasno odzvati s primernimi ukrepi – na misel nam prideta zlasti velika gospodarska kriza v ZDA in dve izgubljeni desetletji na Japonskem. V tem primeru pa je pomirjujoče dejstvo, da so snovalci politike odreagirali zelo hitro.
Najprej je ECB hitro znižala svojo obrestno mero na zelo nizko raven.
Ko so se leta 2010 prvič pojavili strahovi glede evrskega območja, so finančni ministri držav s skupno valuto hitro potrdili Začasni sklad za zaščito evra (European Financial Stability Facility, EFSF), reševalni paket v višini 750 milijard evrov, ki naj bi zagotovil finančno stabilnost po vsej Evropi. Leta 2012 so se voditelji držav članic EU dogovorili za dodatne ukrepe, ki bodo vključevali zavezo vsake izmed zadevnih držav k bolj uravnoteženemu proračunu.
Dolgoročne rešitve
Najbolj očitno zdravilo za težave, ki tarejo evrsko območje, je fiskalna unija – tako kot ima monetarna unija skupno valuto, bi morala imeti tudi skupno državno blagajno. Čeprav se to s hladnega ekonomističnega vidika zdi kot razumna rešitev, je s političnega vidika neprivlačno (morda celo nemogoče). Ideja o fiskalni uniji je morda malce preblizu ideji o »Združenih državah Evrope« in volivci bi se zagotovo uprli tako veliki izgubi državne suverenosti.
Alternativna rešitev bi bila izdajanje evrskih obveznic. Predlagajo, da bi vlagatelji denar raje kot posameznim državam, posodili evrskemu območju kot celoti. Ta predlog je politično bolj sprejemljiv kot sama fiskalna unija, a mnogi stabilni deli evrskega območja temu nasprotujejo, saj bi se tako dejansko povečale obveznosti gospodarsko zdravih držav. Predvsem Nemčija bo težko privolila v katerikoli predlog, ki temelji na osnovi evrskih obveznic.
Dejansko bo dolgoročna rešitev za evrsko območje po vsej verjetnosti predstavljala kombinacija držav, ki bodo še naprej izdajale svoje lastne obveznice, in hkrati tudi skupne obveznice prek ECB.
Hiter odziv rešil evro
Čeprav je jasno, da ima evrsko območje strukturne težave, ki jih bo reševalo še leta, je hiter odziv snovalcev politike najverjetneje rešil skupno valuto. Dejstvo, da imajo vlade, gospodinjstva in podjetja na celotnem evrskem območju isti cilj, to je ohraniti evro, pomeni, da smo lahko prepričani, da bo monetarna unija obstala.
