Kaj zahtevana donosnost pomeni za ceno obveznice?

2. Del

Članek slika

Nadaljujemo serijo člankov, v kateri Luka Guštin, osebni finančni svetovalec ter vodja Naložbenega odbora Vzajemci skupine piše o obveznicah. Tokrat se je dotaknil zahtevane donosnosti teh vrednostnih papirjev.

Višina obresti (zahtevane donosnosti) je odvisna od stopnje tveganja izdajatelja. Kako verjetno je, da bo izdajatelj pred dospelostjo obveznice zašel v finančne težave in ne bo sposoben odplačati ne obresti, ne glavnice?

Praviloma so državne obveznice varnejše od podjetniških, zato je stopnja donosnosti nižja. Ob zadnji dolžniški krizi pa so se pojavile tudi velike razlike med posameznimi državami (primerjaj npr. Nemčijo in Grčijo). Poleg tega je različna monetarna politika npr. FED in ECB (Američani počasi zategujejo, Evropa je ravno v fazi največje poplave denarja) povzroča anomalije na globalnem obvezniškem trgu. Trenutno se npr. Italija zadolžuje po enaki obrestni meri kot ZDA. Katera obveznica je v tem primeru bolj tvegana, se niti ne splača pisati.

Tveganja obveznic:

a) izdajatelja (kakšna je verjetnost, da izdajatelj ne bo mogel plačati svojih obveznosti),

b) valute (če valuta, v kateri je obveznica izdana, izgubi vrednost v primerjavi z evrom, se seveda zniža njena vrednost),

c) tržno (spremembe na področju npr. obrestnih mer vplivajo na ceno obveznice med njenim trajanjem).

Obrestne mere posameznih obveznic torej niso fiksne. Kot pri delnicah so odvisne od zaupanja vlagateljev, le da so nihaji tukaj mnogo manjši in je celoten trg zgodovinsko slabo koreliran z delniškim. Najbolj priljubljen instrument za določanje tveganja izdajatelja so bonitetne ocene hiš, kot so S&P, Moody's ipd.

Kaj zahtevana donosnost pomeni za ceno obveznice? V veliki meri gre za nasprotno korelacijo: višja kot je zahtevana donosnost, nižja bo cena. Zakaj?

Kot pri vseh kapitalskih naložbah, se moramo tudi tu opreti na predvidevanja. Poglejmo primer gibanja Euribor in zahtevane donosnosti desetletne nemške državne obveznice od leta 1999:

Ter Euribor (na letni ravni) ter zahtevane donosnosti na slovensko in nemško 10-letno obveznico v zadnjih 18 mesecih:

Kako obvezniški trg deluje v praksi?

Postavimo se v vlogo (institucionalnega) investitorja decembra leta 2014. Denarne obresti so že nizke, zaradi predvidenih ukrepov ECB se pričakujejo še nižje. Na začetku leta kaže, da mu bo banka izplačala dober odstotek obresti, zelo verjetno pa manj, saj bo obrestna mera padala (če pogledamo za nazaj, 0,4%). Domneva, da bo obdobje nizkih obrestnih mer trajalo še dolgo časa. Po drugi strani lahko posodi denar Nemčiji. Ta mu zagotavlja 0,54% letno naslednjih 10 let, glavnico pa dobi v celoti po 10 letih. Poleg tega spada nemška državna obveznica v svetu za varnejšo naložbo od katerekoli banke.

Recimo torej, da se je vlagatelj odločil svoja sredstva investirati v nemško državno obveznico. Bančne obrestne mere so v tem času padale še naprej in prišle celo v negativno območje, padla pa je tudi zahtevana donosnost na nemško obveznico. Predpostavimo, da je vlagatelj plačal zanjo 1.000 EUR. Na trgu pa se v tem času pojavi še en vlagatelj, ki je danes pred isto dilemo kot naš prvi vlagatelj decembra 2014. Vendar novi vlagatelj na trgu nima opcij, zato želi odkupiti obveznico od prvega vlagatelja. Ker ima ta višjo obrestno mero, kot bi jo lahko dobil danes, bo moral zanjo odšteti več kot 1.000 EUR. Prvi vlagatelj mora sedaj oceniti: prejel je že obresti prvega leta, poleg tega lahko proda obveznico za več, kot je zanjo plačal. Ali jo bo prodal ali ne, ne vemo, vemo pa, da se je v tem obdobju znižala zahtevana donosnost obveznice, zrasla pa je njena cena na trgu!

V osnovi velja: pri naraščajoči obrestni meri pada cena obveznic, pri padajoči obrestni meri raste cena obveznic.

Seveda pa stvari postanejo bolj zapletene, ko se obrestne mere približajo ničli!

Malo drugačna pravila pri brezkuponskih obveznicah

Na tej točki je smiselno omeniti še brezkuponske obveznice, kjer veljajo malo drugačna pravila glede cene. Kot že povedano, slednje ne izplačujejo obresti, ampak celoten donos ob koncu (izdajatelj npr. proda obveznico za 90 EUR in se obveže čez 10 let plačati 100 EUR). So praviloma dolgoročne (10+ let) in v večini primerov ponujajo višjo obrestno mero kot klasične obveznice. Tveganje je večje, saj v primeru bankrota izdajatelja brezkuponske obveznice vlagatelj ni prejel prav nobenih obresti. Ker brezkuponska obveznica "zaklene" vlagatelja za določen čas, je nakup brezkuponskih obveznic najbolj smiselen takrat, ko so obrestne mere višje. Prav zaradi te "zaklenjenosti" postanejo brezkuponske obveznice zelo atraktivna naložba, ko začnejo tržne obrestne mere upadati.

Cene brezkuponskih obveznic na trgu postopoma naraščajo, bolj ko se obveznica bliža datumu zapadlosti (logično, mar ne?). Če sem namreč kupil 10-letno obveznico za 1.000 EUR pred 8 leti in mi je izdajatelj zagotovil izplačilo 1.200 EUR (predpostavljamo, da ni bankrotiral), imam le še 2 leti do izplačila. Če bi jo nekdo želel danes kupiti, je seveda ne bom prodal za 1.000 EUR, ampak precej več. Novi vlagatelj bo namreč prejel dobiček že v zelo kratkem času, za to pa bo  moral seveda nekaj plačati.

V naslednjem prispevku na temo obveznic se bo Luka Guštin lotil obvezniških vzajemcev.

Luka Guštin je osebni finančni svetovalec ter vodja Naložbenega odbora Vzajemci skupine. V primeru dodatnih vprašanj pišite na [email protected].

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja