Najprej poglejmo, kaj je prinesel začetek leta. V januarju sta se, vsaj zdi se tako, povolilna evforija in veselje trgov zaradi Trumpove zmage, nekoliko ohladila. Na nek način je bilo to pravzaprav pričakovano: v redu, proslavili smo, zdaj pa je potrebno velike poteze začeti udejanjiti. V tej točki pa postanejo zadeve manj predvidljive.
Najprej poglejmo, kaj je prinesel začetek leta. V januarju sta se, vsaj zdi se tako, povolilna evforija in veselje trgov zaradi Trumpove zmage, nekoliko ohladila. Na nek način je bilo to pravzaprav pričakovano: v redu, proslavili smo, zdaj pa je potrebno velike poteze začeti udejanjiti. V tej točki pa postanejo zadeve manj predvidljive.
Prvi odzivi trga na prve Trumpove malo bolj radikalne predsedniške izjave namreč niso bili preveč navdušeni. Ne gre za kakšen dramatičen preobrat, pa vendar. Če ob tem upoštevamo še, da so vsi resni ameriški delniški indeksi tako rekoč na rekordnih vrednostih, se postavi vprašanje, ali ne bi bilo smiselno začeti unovčevati dobičkov? Ameriško gospodarstvo je sicer v boljši kondiciji od ostalih, tako da imajo indeksi še vedno prostor za rast, a koliko? Poleg tega lahko evropske vlagatelje na ameriškem delniškem trgu malo skrbi besnenje Trumpa o premočnem dolarju. To sicer ni ravno v predsedniški pristojnosti, a zanimivo bo videti, kako se bo na to v prihodnje odzval Federal Reserve (Fed). Prvi odziv je bil popolnoma nevtralen, dolar pa je kljub temu zdrsnil za 0,5 odstotka v primerjavi z evrom.
Evropski trgi zaenkrat večinoma zelo zvesto sledijo dogajanju v ZDA. Za razliko od ameriških, tukajšnji delniški indeksi še niso na zgodovinskih vrhovih, so pa tem blizu. Poleg tega lahko že v prvi polovici leta pričakujemo prve volitve v posameznih članicah EU. Sezono odpirajo splošne volitve na Nizozemskem v marcu. To samo po sebi sicer ne pomeni veliko, a bi bil lahko napovednik za to, kaj se bo dogajalo drugje. Si predstavljate, da bi npr. v tradicionalno liberalni državi prišlo do vzpona t.i. skrajne desnice? Sledi začetek deželnih volitev v Nemčiji (ki so prav tako napovednik za jesenske splošne volitve) ter vrhunec pomladi, predsedniške volitve v Franciji. Vse skupaj pomeni verjetno že kar preveč dejavnikov tveganja za že tako precej bolj občutljiv kapitalski trg.
V zadnji tednih oz. mesecih se veliko govori tudi o nafti. Kje je realna cena, ali se bo OPEC (za spremembo) držal lastnega dogovora, ali povpraševanje res upada ipd. Vse našteto so seveda špekulacije, a nekaj drži: nafta je še vedno precej cenejša, kot je bila veliko večino časa v zadnjih 10 letih. In cena nafte ima, vsaj zaenkrat še, odločilen vpliv na celoten energetski sektor.
Tudi trgi v razvoju so zgodba zase. O vseh potencialnih težavah, ki bi lahko prizadele kitajske indekse v minulem obdobju, se je veliko govorilo. Od nepremičninskega balona, z njim povezanih težav na kreditnem trgu, zmage Donalda Trumpa na ameriških volitvah, povišanja obrestne mere na ameriški dolar, vse do naglega zmanjševanja kitajskih deviznih rezerv konec leta 2016. Vse to je kitajski delniški trg lepo prestal in, vsem opozorilom in vmesnim nihajem navkljub, v zadnjem letu lepo rasel. Ampak vsi ti dejavniki ostajajo in to po mojem mnenju predstavlja ogromno tveganje, ki ga tudi visok potencial težko odtehta. Na drugi strani je ruski trg, kljub visoki rasti v zadnjem letu, zgodovinsko gledano še vedno poceni. Podobno kot nafta, torej.
Kaj pa obveznice? Dvomim, da bo prihajajoče obdobje dobro za cene obveznic. S predvidenim dvigovanjem obrestnih mer v ZDA bodo najverjetneje rasle tudi zahtevane donosnosti obveznic. Zaradi še vedno ohlapne politike ECB pa so zahtevane donosnosti evropskih državnih obveznic tako rekoč na minimumu in se bodo težko še bolj znižale. Nekaj več prostora je morda na področju podjetniških in t.i. High Yield obveznic, a je težko pričakovati, da se bodo cene le teh gibale nekorelirano z državnimi.
Pa zlato? Glede na to, da v zadnjih desetih letih ni več le varno pribežališče, ampak (tudi) špekulativna naložba, kar je povzročilo precej večja nihanja cene, kot smo jih poznali v preteklosti, podajam le primer: januarja 2007 je bila cena zlata 890 dolarjev, avgusta 2011 1.825 dolarjev, trenutno pa se giblje okoli 1.200 dolarjev za unčo. Če upoštevamo inflacijo, je bilo zlato sicer najdražje leta 1980 – preračunano v današnjo valuto 2.030 dolarjev za unčo.
Kje je torej najbolj verjeten (ne največji!) potencial? Ob že omenjenem energetskemu sektorju in ruskemu trgu gre morda izpostaviti še finančni sektor v ZDA. Le-ta se namreč od krize nikoli ni povsem pobral in za to ob ničelnih obrestnih merah in ohlapni monetarni politiki niti ni imel veliko možnosti. Lahko pa bi mu to uspelo v prihajajočem obdobju…
Vse navedeno je seveda le posledica ocen na podlagi podatkov, ki so nam dostopni ter preteklih izkušenj na kapitalskih trgih. Če je na kapitalskih trgih karkoli gotovo, so to presenečenja, tako pozitivna, kot negativna.
