Ko se je Slovenija znašla v blatni jami, v katero nas je mogoče res pahnila finančno-gospodarska kriza, ki je izbruhnila v letu 2008, smo se, namesto da bi poprijeli za delo in usmerili moči, da se izkopljemo iz blatnega brezna, odločili, da se zakopljemo še malce globlje vanj in zabubimo v svoj kokon samopomilovanja.
S tem si delamo dodatno škodo, ki bi jo lahko preprečili. Krčenje domačih komponent bruto domačega proizvoda namreč postaja največji mlinski kamen gospodarstva in tudi edini sklop komponent, na katerega imajo oblasti določen vpliv.
V središču viharja je vrtinec pogube v slovenskem bančnem sistemu, saj se je delež razvrščenih terjatev v izkazih bank, ki zamujajo za več kot 90 dni, povzpel na slabo petino. Če se v teoriji lahko strinjamo, da je lahko tudi država dober lastnik, pa je jasno, da je tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi v samostojni Sloveniji državni kapitalizem znova dosegel res klavrni konec. Obnašamo se kot jamski ljudje, ki jim je bilo dano naključje odkritja ognja, vendar ga ne znamo uporabiti v našo korist, temveč zažgemo vse, kar vidimo. Dodaten dokaz je podatek Banke Slovenije (BS), da so banke, ki delujejo v Sloveniji (bančni sistem), lani po prvih ocenah ustvarile 356 milijonov evrov izgube po davkih. Iz bolj ali manj uradnih podatkov je že jasno, da je skupina NLB lani ustvarila 232 milijonov evrov izgube, Abanka Vipa 119 milijonov evrov, za NKBM pa kroži po medijih informacija, da bo izguba visoka okoli 40 milijonov evrov. Seštevek izgube treh bank, v katerih je država večinski oziroma največji lastnik, je torej 391 milijonov evrov in presega oceno izgube celotnega bančnega sistema.
Ko se pogovarjam s podjetji, opažam, da enostavno ne razumejo, zakaj ne morejo dostopati do kreditov. Zaradi pomanjkanja pripoznanja, kako velika je kapitalska luknja, tako država kot lastnica bank kot tudi BS kot nadzornik zamegljujeta resnost situacije in ustvarjata konflikte med bankami in poslovnimi subjekti, ki so na robu živčnega zloma. Tu nastaja resna izguba esence gospodarske aktivnosti, saj se ob krčenju bilanc bank vse težje najde vir financiranja zdravih poslov. Skupni znesek terjatev bank, ki zamuja za več kot 90 dni, je bil po podatkih BS oktobra lani okoli 9,7 milijarde evrov, medtem ko je bilo stanje oslabitev tri milijarde evrov. To pomeni zgolj 31-odstotno pokritje slabih terjatev s slabitvami, kar je daleč pod 60-odstotnim pokritjem, ki je spodnja sprejemljiva meja za bančne skupine, ki delujejo v srednji in vzhodni Evropi in so prisotne tudi pri nas.
Če upoštevamo razliko do ustrezne pokritosti, to pomeni, da grozi slovenskim bankam kar 2,8 milijarde evrov dodatnih slabitev, ki se bodo prelile v izgube bank v prihodnjih letih. Celoten dobiček bančnega sistema pred slabitvami je bil lani zgolj 740 milijonov evrov. Tudi če se danes rast slabih terjatev ustavi in bi banke v povprečju dosegle 40-odstotno poplačilo slabih terjatev ter ne bi ustvarile niti evra izgube in tako kapital ne bi kopnel, bi sistem potreboval kar tri leta in tri četrt, da absorbira celoten val oslabitev, hkrati pa ne bi bil sposoben povečevati obsega posojil. Zgolj izbiramo lahko med razkrojem sistema in čakanjem na čudež ali pa naj vlada takoj pripravi načrt za državno pomoč in dokapitalizacijo bank, ki jo bodo te tako kot povsod po svetu vrnile z obrestmi, ter hkrati definira zavezujoč načrt umika države iz lastništva do konca mandata, takoj ko bodo bančne bilance očiščene. Čas, ko smo lahko upali, da bo upravljanje bank proti opaznemu plačilu prevzel močan bančni strateški partner in še plačal naš račun, je na žalost minil. Ena redkih pozitivnih nians zgodbe je ta, da bi okrogle tri milijarde evrov težka bančna sanacija pomenila le okoli osem odstotkov bruto domačega proizvoda, hkrati pa ima država po podatkih BS okoli 3,3 milijarde vlog v bančnem sistemu, ki jih tako ali tako ne more odpoklicati, ne da bi sprožila likvidnostni krč. Z operacijo se torej bruto javni dolg sploh ne bi neposredno povečal.
