Pred recesijo so bili hitrorastoči trgi “vroča zgodba” in ljubljenci praktično vseh tržnih udeležencev. Med krizo se je cel svet navduševal nad izvrstnim okrevanjem in rastjo hitrorastočih trgov. Na tem mestu ne želim zmanjševati izjemnega napredka hitrorastočih držav, a resnica je, da veliko hitrorastočih držav ponovno začenja fazo hitre rasti.
Cilj prispevka je analizirati kako in zakaj so se države znašle v situaciji, v kateri se trenutno nahajajo. Ob tem želim identificirati ključne dejavnike, ki so potrebni za uspeh določene države. Z drugimi besedami, države imajo na voljo več poti razvoja in njihove konkretne odločitve določajo uspešnost oz. neuspešnost gospodarskega razvoja. V tem prispevku bom izpostavil po mojem mnenju ključne dejavnike uspeha. Pri tem si bom pomagal s konkretnim primerom iz prvega vala globalizacije. Primerjal bom razvoj ZDA in Argentine.
Ekonomska zgodovina je izredno ranljiva na fatalizem. Vsaka študija, ki izhaja iz trenutnega stanja, bo najverjetneje vedno našla utemeljitev za pretekel razvoj v zaključku študije: zgodovina spodbuja ljudi, da so mnenja da analizirajo in ugotavljajo, ko v resnici zgolj retrospektivno utemeljujejo. Ker vemo, da je Argentina doživela bankrot, lahko vedno pokažemo, da je bil bankrot neizbežen. Moje globoko prepričanje je, da države ne postanejo bogate po naključju; njihova izbira determinira smer njihovega gospodarskega razvoja.
Na začetku dvajsetega stoletja sta bili ZDA in Argentina na podobni stopnji razvoja. Obe državi sta imeli mlado in dinamično prebivalstvo z zelo plodnimi kmetijskimi površinami. Pred Veliko depresijo je bila Argentina celo ena izmed desetih najbogatejših držav sveta. Milijoni irskih in italijanskih emigrantov so bili soočeni z dilemo ali naseliti severne prerije ali južne pampe.
Amerika je novo zemljo razdelila med posameznike in družine; Argentina pa je zemljo razdelila med nekaj bogatih lastnikov. Na določeni točki je postalo jasno, da se bo prihodnost odvijala v mestih (vlagatelji in industrialci) in ne na podeželju (kmetje). V zgodovini Velike Britanije je prelomnico predstavljala leta 1846 razveljavljen zakon o koruzi (carine na uvoz, ki so ščitile britanske proizvajalce pred tujo konkurenco). V Ameriki je preobrat predstavljala državljanska vojna, v kateri je industrijski sever premagal kmetijski jug. Nič podobnega se ni zgodilo v Argentini. Morebiti bi v primeru zmage juga čakala Ameriko podobna razvojna trajektorija kot Argentino, torej nekaj bogatih lastnikov zemlje, a drugi strani pa kopica slabo plačanih delavcev.
Različna smer razvoja Argentine in ZDA takoj po obdobju kolonizacije je imela izjemen vpliv na relativno stopnjo razvoja obeh držav danes. A vendar, sedaj smo prišli do druge pomembne vrline uspešnih držav - prilagodljivosti. ZDA so izjemno prilagodljive. Theodore Roosevelt, ki je bil predsednik ZDA med leti 1901 in 1909, je s svojim delovanjem želel zvišati zaupanje prebivalcev. Podjetjem, kot je Rockefellerjev Standard Oil ni dovolil, da bi pridobila preveč vpliva, razbil je monopole na področju izkoriščanja naravnih virov ter uvedel zakonodajo, ki je potrošnike ščitila pred škodljivo hrano in zdravili. Kasnejše reforme so omogočile nacionalno obdavčitev dohodka in ženskam podarile volilno pravico. S stalnim prilagajanjem se je ameriški sistem uspel obdržati in napredovati. Argentina pa je z bogatimi lastniki zemlje ostala zadaj.
Amerika je razvila agilen in produktiven industrijski sektor, ki je bil dobro umeščen za pobiranje sadov gospodarske rasti. Argentina pa je ravno nasprotno, imela odlično kmetijsko panogo, ki pa je bila njena edina konkurenčna prednost. Argentinsko kmetijstvo je bilo hkrati močno odvisno od zunanjega povpraševanja ter uvoza kapitala in tehnologije. Argentina je zaspala na lovorikah in z neskončnim pritokom sposojenega denarja izvažala predvsem zrnje in govedino. Postala je odvisna od tujega financiranja in leta 1891 morala objaviti moratorij na plačevanje dolga. Do konca 19. stoletja je bila večina plodnih kmetijskih površin že zasedena, torej nadaljnje širjenje ni bilo več možno. Na severu pa je naraščajoča ameriška industrijska samozavest omogočala neskončno rast ZDA.
Bogati veleposestniki v Argentini so ostali bogati kljub čedalje slabši konkurenčnosti države. Na drugi strani pa je urbano prebivalstvo postajalo čedalje bolj frustrirano zaradi pomanjkanja priložnosti. Frustracija je vodila do vojaškega udara, ki je na oblast postavil generala Juana Perona. Razkošne obljube socialnega varstva za urbane delavce so se seveda odrazile na visokih primanjkljajih. Argentina je pogosto tiskala denar, da se je izognila najhujšemu, hkrati pa je inflacija zmanjševala vrednost domačega dolga, kar je imelo uničujoče posledice na najrevnejše sloje prebivalstva. Predsednik Peron je bil obenem populist in človek, ki je vladal z železno roko. A vendar se ni mogel izogniti podkupovanju bogatih veleposestnikov, ki so enostavno postali preveč vplivni. Peron je začel s strategijo izolacije, saj je uvedel visoke davke na uvoz blaga, hkrati pa se osredotočil na domačo proizvodnjo. Ta strategija ni zmanjšala katastrofe - industrijski proizvodi in trajne dobrine, proizvedene v Argentini so bili slabe kakovosti, saj proizvajalci niso bili pod pritiskom tuje konkurence. Tudi po Peronu je imela vojska pomembno vlogo pri vodenju države. Šele v 80. letih je Argentina prevzela demokracijo, a do danes ni uspela odvreči iz socialne neenakosti izhajajočega ekonomskega populizma, ki je privedel do, s strani MDS, predpisanega uničujočega zategovanja pasu.
Menim, da lahko iz različnega uspeha Argentine in ZDA potegnemo sledeče zaključke in ugotovitve apliciramo na današnje hitrorastoče trge:
• Država ne sme pustiti, da postane ujetnik interesov manjšine. V Argentini so bili to veleposestniki, ki so predstavljali zgolj majhen odstotek prebivalstva, a imeli večino premoženja. Danes lahko opazimo svarilne signale v primeru kitajske Partije, ki bi utegnila postati preveč ohola. V Indiji je morda smiselno preprečiti, da bi sistem kast ustvaril novo Argentino, kjer bi bile razlike med sloji prevelike, kar bi vodilo v slabo rast gospodarstva.
• Država se ne sme izolirati od preostalega sveta. Peronova politika izolacije je uspela gospodarstvo, ki je bilo nekonkurenčno, transformirati v ekonomsko katastrofo. Kitajska je zelo previdna glede odpiranja gospodarstva navzven, a mora nadaljevati z reformami, v kolikor želi v stopnji razvoja dohiteti razvite države. Indijski delež neposrednih tujih investicij je znatno nižji kot kitajski, zato si mora Indija zagotoviti svoj delež globalnih investicijskih tokov.
• In tretjič - tako kot ljudje delamo napake, jih delajo tudi države. Pomembno je, da država ne zaide v ekonomsko slepo ulico. ZDA so v preteklosti nekajkrat izvedle pomembne gospodarske reforme. Reforme je začela pod vodstvom Theodora Roosevelta in z njimi nadaljevala celotno 20. stoletje. Argentina pa je kot noj svojo glavo zakopala v pesek, dokler razmere v gospodarstvu niso postale kataklizmično slabe. Današnja hitrorastoča gospodarstva morajo priznati storjene napake in jih tudi odpravljati.
