Evforija vlagateljev še ne pojenja

Evforija na trgih še kar traja, presenetljivo je, da smo že od začetka leta pri nemškem DAX-u več kot 15% v plusu. Poraja se vprašanje ali je zopet veliko število investitorjev pozicionirano bolj defenzivno in bodo spet zamudili zajetne donose kot v 2009 in 2010, ko je bil močno prisoten strah recesije. Slika se sedaj obrača, saj se trgi, ki so bili v 2011 negativni, sedaj v ospredju in to velja tudi v posameznih sektorjih. Še posebej je to očitno pri rudarskih družbah, ki so bili v letu 2011 precej pod udarom ravno zaradi ponovno prihajajoče recesije v EU ter zategovanju pasu na Kitajskem preko zviševanja stopnje obveznih rezerv. Tokrat je kar nekaj rudarskih družb od začetka leta nad 20% v plusu.

Evforija vlagateljev še ne pojenja

V ospredju rudarskih družb je  Xstrata, ki velja za večjo rudarsko podjetje na področju izkopa termalnega premoga in bakra, zaradi napovedane združitve. Združitev je objavil Glencore, podjetje, ki se ukvarja predvsem z naložbami v surovinska podjetja ter s trgovanjem s surovinami. Vrednost te združitve v višini 62 milijard dolarjev naj bi veljala za eno največjih v panogi. Glencore sicer ponuja za Xstrato 2,8 novih delnic za eno delnico Xstrate, premija pa naj bi bila na dan objave le 8-odstotna. Glencore je že bil močno usidran v lastniški strukturi Xstrate (34-odstotni lastniški delež), poteza pa je bila samo še vprašanje časa. Mnogi so razglašali prevzem s strani Glencora že ob prvi javni ponudbi delnic (IPO), ki se je odvijala lani maja meseca. In kaj to pomeni za rudarsko industrijo? Pričetek novih mega prevzemov. Verjetno bo treba počakati na odgovor, saj je industrija precej pod drobnogledom varuhov konkurence. S to potezo bo Glencore pridobil v novi družbi 58-odstotni lastniški delež, na leto pa bosta ustvarili za 500 milijonov dolarjev sinergij, tako bo skupna družba postala še bolj dobičkonosna. Novonastala družba bo tako postala največja proizvajalka cinka, svinca in termalnega premoga ter imela 5 največjo proizvodnjo bakra in niklja. Nekateri večji delničarji Xstrate že pravijo, da je premija za Xstrato prenizka in zahtevajo vsaj dvojno premijo. Premija, za prevzeme v rudarski industriji nad tržno kapitalizacijo 5 milijard dolarjev od leta 1999, znaša v povprečju 30-odstotkov. Torej je za pričakovati, da se v prevzemni boj vmeša še kakšen igralec, ki bo ponudil višjo premijo ali pa moral Glencore moral ponuditi višjo ponudbo, da bodo obstoječi delničarji zadovoljni. Standard Life in Schroders sta že napovedala, da bosta glasovala proti združitvi.

Zanimivo bo, katere bodo sledeče potencialne prevzemne tarče.  Preteklo napovedana mega združitev gigantov kot sta BHP Billiton in Rio Tinto oziroma ustanovitev joint venture-ja je v letu 2010 padla v vodo, ker je združitvi nasprotovalo več varuhov konkurence. S tem bi nastalo največja rudarska podjetje v vrednosti 116 milijard dolarjev. Družba bi z združitvijo prihranila do 10 milijard dolarjev na leto. BHP si je nato zaželel prevzeti proizvajalca gnojil Potash Corp, kateremu je močno nasprotovala kanadska vlada, ki je zagovarjala, da prevzem ne bi prinesel neto koristi za Kanado. BHP se ni vdal neuspelim prevzemom in je sredi leta 2011 zašel na področje zemeljskega plina s prevzemom ameriškega podjetja Petrohawk Energy. Vprašanje je v kaj se bosta spustila Rio Tinto ter Anglo American. Verjetno podobnih združitev med večjimi igralci ne bo, ker bodo prisotna močna nasprotovanja s strani varuhov konkurence. S čim bo presentil Rio Tinto, ki je bil manj dejaven v prevzemih v zadnjih treh letih kot pa BHP. Namreč Rio si je »nakopal« veliko zadolženost leta 2007, ko je prevzel kanadskega proizvajalca aluminija Alcan za 38,1 milijard dolarjev. Pri zadnjem poročanju rezultatov je objavil, da je moral narediti za 8,9 milijarde dolarjev vreden odpis dobrega imena in je tako prikazal izgubo. Glede nato, da mu segment aluminija znižuje maržo celotne skupine in dela nepotrebne stroške, se je podjetje odločilo da bo v naslednjih letih odprodalo 13 sredstev, ki so povezani z aluminijem. S to potezo bodo znižali dolg podjetja ter se vrnili v zamujene prevzemne priložnosti. Aluminij sicer ni bila slaba poteza, vendar industrija že vrsto let kljub močnemu povpraševanju niza presežno ponudbo, hkrati pa so za proizvodnjo le-tega povezani visoki stroški energije.

Se obeta med manjšimi rudarskimi družbami prevzem? Lista morebitnih tarč se vztrajno krči.

Še naprej pa ostaja vprašanje o zaostrovanju razmer v Iranu in vpliv konflikta na ceno nafte. ZDA so že prepovedale uvoz iranske nafte. EU pa je pred kratkim potrdila postopni naftni embargo, ki bo popolnoma začel veljati šele 1. 7. 2012 (kar precejšen del Evrope mora najti alternativo iranski nafti, verjetno bo glavni dobavitelj Savdska Arabija), do takrat pa se ne pričakuje večje napetosti v smislu, da bi Iran zaprl Hormuško ožino, prek katere se vrši transport petine svetovne nafte. Poraja se samo vprašanje, kdaj bodo ZDA izvedla napad na Iran zaradi nadaljevanja izvajanja jedrskega programa. Kitajska in Rusija sta že zagotovili, da ne bosta sodelovali pri sankcijah. Velika zmagovalka v tem konfliktu zna biti Kitajska, saj bo lahko dejansko kupovala iransko nafto po nižji ceni, kot bo na trgu. Če pride do konflikta z Iranom se bo manjša ponudba nafte poznala šele v zadnjem četrtletju leta 2012, do takrat pa imajo tako Evropa kot ZDA možnost sproščanja svojih strateških rezerv. Ob popolni prepovedi uvoza bi lahko cena nafte zrasla tudi do 40 ameriških dolarjev za sodček, ob kakšnem napadu pa precej več, vendar bi bila ob takem porastu ogrožena svetovna gospodarska rast.

Ponovno postaja zanimiv razmik med ceno severnomorske nafte Brent in zahodnoteksaške nafte WTI od katerega imajo največje koristi srednje celinske ameriške rafinerije (Tesoro, HollyFrontier). Torej odvija se podobna zgodba kot lani z situacijo Libije in izpadom produkcije. Zaradi naraščajočega razmika se zopet dvigujejo crack spread-i (razmik med ceno končnih produktov in ceno surove nafte), ki velja za približek stopnje rafinerijskih marž. Razmik se je ob koncu leta 2011 praktično znižal na vsega 13 dolarjev razlike in privedel do kolapsa rafinerijskih marž, sedaj se je pa ta razlika zopet povečala na 29 dolarjev.

Treba omeniti, da se v ZDA kopičijo zaloge, predvsem na račun večje produkcije nafte v srednji celini ter v Kanadi katera se steka v skladišča v Cushing-u v Oklahomi (velja za točko dobave za nafto, ki se trguje na borzi preko terminskih pogodb). In to je bilo tudi deloma krivec za nekoliko ohlapnejšo rast cene WTI-ja naproti Brentu, kjer je v ceni prisotna še premija za tveganje oziroma dodatna premija, ki jo prinašajo geopolitična trenja. Zaradi prevzema glavnega naftovoda v ZDA se obeta preusmeritev nafte iz osrednje celine v mehiški zaliv in s tem konec kopičenja zalog v Cushing-u, kar je kratkoročno tudi vplivalo na rast cene WTI-ja. Zaradi geopolitičnih trenj pričakujemo, da bo Brent še naprej rasel hitreje kot WTI, razmik med cenami nafte pa se bo povečeval in zaradi tega bi lahko v ospredju z višjimi dobički zopet bile ameriške srednje celinske rafinerije.